sierra nama tudi ni bila neznana,
manjkal je le tisti najbolj vzhodni del - selba (v=b :) ).
Zanimivo se je odpraviti nekam in imeti zgolj malo pojma kam boš prišel. Naša smer odhoda je sicer bil rezervat Manu, a o njem smo vedeli zgolj to, da leži v smeri Cuscota. Preden smo se odpravili v Limo po karte smo sicer prelistali nekaj Isabelinih učbenikov, a prav veliko nismo izvedeli. In tako smo se v nedeljo zjutraj razpakirali iz avtobusa na postaji v Cuscotu ... ne da bi vedeli kam in kako naprej. Daniel je najprej odšel iskati zemljevid Peruja, na katerem smo odkrili, da je Puerto Maldonado glavno mesto pokrajine Madre de Dios. Pri prodajalcih kart pa smo izvedeli, da je do tja 18 ur ... Še sreča, da smo na zemljevidu ugotovili tudi to, da je Manu presneto daleč od glavnega mesta. Po nadaljnem poizvedovanju smo našli avtobus za ponedeljek zjutraj in sobo v bližnjem hostelu ... Naslednji dan smo se zjutraj odpravili proti avtobusu, pozajtrkovali ostanke večerje in čakali nadaljnih 9 ur vožnje do Pillcopate (na 20 podlage iz prejšnjega dne).
Avtobus je bil natrpan - poleg uradnih sedežev, so razdelili še male stolčke za ljudi, ki so stali na sredini; pot pa zanimiva - prve pol ure asfalt, nato pa prah, kasneje pa še razmočen kolovoz (oz. kdor je že videl tisti power point na temo bolivijskih cest, potem si lahko približno predstavlja kje nas je vodila pot in tudi zakaj sem se učila moliti Sveti angel v španščini ...). A zanimivo je bilo gledati, kako se počasi povečuje število dreves in kako se sierra spreminja v selbo. Najprej le posamezno grmovje ob ovinkih, nato skupina grmovja, na koncu pa čisto prava selba. Saj ko pogledaš od daleč, se zdi kot kak zelen gozd v Sloveniji, razlika je le v tem, da imamo take rastline kot so tukajšnja drevesa, pri nas le v cvetličnih lončkih ...
Enkrat popoldne smo prispeli do Pillcopate, poiskali hostel in ko smo že bili v sobi, izvedeli, da bi bilo dobro oditi do naslednje vasi - Atalaya. Poiskali smo carro (no, po pravici povedano sta vsa ta iskanja izvajala Daniel in Fidel ... nekdo pač mora stražiti prtljago - in to sva bili midve z Ester :D) in se odpeljali v 10 kilometrov oddaljeno vasico.
Naši sopotniki so bili kar zanimivi, predvsem 4 deklice, ki so navdušeno pele: „Atalaya, Atalaya, Atalaya ....“. Še za noben kraj si nisem tako hitro zapomnila kako se mu reče :D.
Ker je voznik kombija opazil, da smo štiri izgubljena bitja, ki ne vemo kam moramo oditi, nam je pokazal pot proti reki, kjer naj vprašamo za prenočišče. In tako smo prišli do señora Ernesta, kjer smo ostali naslednje 4 dni. Pozitivna stran tega kvazi hostla je bila, da smo bili prejeti kot domači ljudje. Sama nikoli nisem imela občutka, da sem neka gringinja. No, v očeh nekaterih vaških otrok smo bili seveda še vedno beli vsemogočneži s polnimi žepi denarja – kar nekaj časa sem potrebovala, da sem neki punčki dokazala, da imam v žepih resnično le usrane robce (in mogoče kak kamen :D) – sicer pa resnično nismo imeli kakih problemov z nesprejetostjo. Res je sicer, da smo imeli s samimi domačini bolj malo stikov, a tu so ljudje kar zanimivi.
Otroci so še za nekaj odtenkov temnejši od ostalih Perujčanov (Fidel in Daniel sta na trenutke delovala prav svetla v primerjavi z njimi ... midve se raje nisva primerjali) in še malo manj se sekirajo za ostali svet.
Tu veljajo bolj zakoni selbe ... Prevozna sredstva so v veliki meri tovornjaki, čolni in kako kolo ali moped.
Obvezno orodje je mačeta. Hrana pa banane (ki so ena redkih užitnih stvari, ki raste tam ... neglede na vse zelenje je v selbi baje zelo težko preživeti, saj ni hrane).
In kaj smo mi počeli v selbi in kako smo jo doživeli? Pred našim pragom je bila reka, oz. sotočje rek Madre de Dios in Rio Grande. Ponoči smo tako imeli koncert neštetih žab in svetilke kresnic (komarji so tako ali tako všteti v komplet), čez dan pa dvoglasje reke in vetra.
Imeli smo vodo za kopanje (in sonce za pečenje hrbta – odsvetujem!), imeli smo rastline in metuljčke za občudovanje in kamenčke od katerih je bil vsak tako poseben, tako barvit in tako nenavaden.
In imeli smo čas v katerem je včasih vsak malo odtaval po svoje. Sama sem naredila kar nekaj korakov ob reki, medtem ko je vstajalo sonce ...
Včasih pa se je vsakemu po svoje zgolj malo zmešalo. Bolje, da ne pišem vseh naših izjav, ker utegne biti, da nas boste imeli še za bolj nore :).
A bilo je lepo ... kljub vsem našim norostim. In se učiti od narave in od ljudi, ki ti razlagajo, kako je tisto, za Špance tako privlačno zlato mesto, prav tu, sredi vsega tega zelenja. Da je že sama zemlja zaklad saj iz nje vse raste. Zlato pa ... je gnoj ... Do Manuja pa klub vsemu nikoli nismo prišli. Pa drugo leto ...
Več slik pa na: http://picasaweb.google.com/helena.rebek/Selva
Spoznali smo tudi najmlajso clanico te druzine, ki ima sele 5 mesecev. 
Mama Martha vse lanskoletne obiskovalce lepo pozdravlja (in vecine se jih se spomni :)). Sporoca pa tudi da ce se bo kdorkoli podal v San Juan de Lurigancho naj povprasa po "madre de los chinos", tako boste prisli na pravi naslov. Nato nas je po obilnem kosilu (in po ogromno poslikanih slikah) peljala naprej tja, kjer zivi Hugov brat. 
Tam je tudi bilo zelo zanimivo. Ko clovek misli da ne more ziveti v vecji revscini kakor je ena soba, kjer so stene zbite skupaj z iverko in ni zunanjih zidov ampak samo te iverne plosce, pride naprej v svet, kjer je namesto strehe polivinil in kjer so luknje v stenah pod "streho"in kjer je stena od stranisca (iverka) hkrati tudi stena od kuhinje v naslednji "hisi". skratka nekaj novega. prav drug svet.