Pa smo tu

Torej... sva tukaj, ane!

Prespali sva v Braziliji v hotelu Monako, kjer smo bili skupaj z nekaterimi Peruanci, ki so potovali v Peru. Vec ali manj smo bile samo zenske in nekatere so bile precej zgovorne ter brez dlake na jeziku, tako da je bil Mesija prav vesel da se nas je resil... (Mesija dela na letaliscu(!)). Po dolgotrajnem cakanju na leteliscih in s peturno zamudo sva koncno prispeli na letalisce. Tam sta naju pocakala Daniel in Fidel. Full jih je bilo spet videt! Pospremila sta naju do Choisice kjer se vidijo zvezde(!!!!!) in trenutno sije sonceeeee :D baje da je to en tak konec Lime kjer je pogosto sonce :). Spoznali sva dva brata od Daniela- Juana in Angela ter sestri Isabel in Monico. Zivijo v kar prijetnem stanovanju- slike sledijo v naslednjih dneh. Sprejeli so naju odprtih rok in nama dali vedeti da sva kot del njihove druzine. Klepetali smo do poznih nocnih ur :).

Nihce ne more verjeti da smo res tukaj, ne midve, Danijel pa tudi ne. Danijel vse prav lepo pozdravlja in vam posilja objeme in pozdrave! Midve pa tudi vsakemu od vas posiljava enako kot Danjel XD!

Sao Paolo

Naj še sporočim, da sti srečno prišli v Sao Paolo in da lepo spita, več pa bosti sami povedali.
LP Tomaž

V Madridu

no,pa je prisel prvi dan najinega popotovanja. trenutno sva v Madridu na letlicsu, kjer vlaciva s sabo ves tovor (hvala Bogu za vozicke:-)!) vsepovdsod so na tleh ploscice in vsepovsod piha klima. In Ester bo vsak cajt popenila zaradi te tipkovnice (jaz pa tudi :D). danes imava v nacrtu se priti do kaksne televizije in si v pristnem vzdusju ogledati tekmo med spanijo in rusijo. po njej pa najti kaksen umirjen koticek za spanje. (med nominiranci za najino prenciscce pa so:kapela,molilnica in klopce pri oddelku za biznismane.)obupn pa pogresamo ameriski tapison.:-)bodi dovolj za dans. cajt preganja. bodite vsi fajn.
ester in helena

Si bom dovolil malo spremenit to novico in dodal še sno slikico iz Benetk, preden sta se Helena in Ester vkrcale na letalo.

korak

Verjetno bi zdaj morala že zdavnaj spati. A bom še napisala par besed. Saj ne vem, kaj točno bi povedala ... Kot tudi zadnje čase ne vem prav točno, kako bi opredelila svoje počutje pred odhodom. Nekaterim sem rekla, da mi je čudno, ker mi ni čudno. Verjetno bo to kar držalo.
Čeprav so slovesi še vedno ena stvar, ki je težka, ker pustiš nekaj in nekoga za sabo. Ker velikokrat šele takrat spoznaš koliko ti kdo pomeni. A nekako gre. Le čez prag je potrebno stopiti in se odpraviti. Ko to enkrat storiš, potem gre ... In danes greva tudi midve. " Zdaj sem tu, moj Bog, pripravljen na pot, ki mi kaže jo tvoja dlan. V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni si ti vsak dan." Hvala vsem, ki ste obljubili, da se naju boste spomnili v molitvi! Hvala tudi tem, ki tega niste obljubili, pa vem, da boste z nama. (in ja, lahko se boste pohvalili, da tam v daljnem Peruju nekdo misli na vas.) Naj vse naše poti, kjerkoli že vodijo, spremlja Božji blagoslov. Pa tudi kakšen angelček varuh naj mu pri tem pomaga.

Ps: prevod v španščino pa sledi nekoč v prihodnosti :)