korak

Verjetno bi zdaj morala že zdavnaj spati. A bom še napisala par besed. Saj ne vem, kaj točno bi povedala ... Kot tudi zadnje čase ne vem prav točno, kako bi opredelila svoje počutje pred odhodom. Nekaterim sem rekla, da mi je čudno, ker mi ni čudno. Verjetno bo to kar držalo.
Čeprav so slovesi še vedno ena stvar, ki je težka, ker pustiš nekaj in nekoga za sabo. Ker velikokrat šele takrat spoznaš koliko ti kdo pomeni. A nekako gre. Le čez prag je potrebno stopiti in se odpraviti. Ko to enkrat storiš, potem gre ... In danes greva tudi midve. " Zdaj sem tu, moj Bog, pripravljen na pot, ki mi kaže jo tvoja dlan. V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni si ti vsak dan." Hvala vsem, ki ste obljubili, da se naju boste spomnili v molitvi! Hvala tudi tem, ki tega niste obljubili, pa vem, da boste z nama. (in ja, lahko se boste pohvalili, da tam v daljnem Peruju nekdo misli na vas.) Naj vse naše poti, kjerkoli že vodijo, spremlja Božji blagoslov. Pa tudi kakšen angelček varuh naj mu pri tem pomaga.

Ps: prevod v španščino pa sledi nekoč v prihodnosti :)