Stari dolgovi ... Bolj kot ne sem dolžna sama sebi, ker sem si rekla, da bom še kaj napisala. O še enem dnevu v selbi bo tekla beseda. O neki sredi kak mesec nazaj. Že en dan prej so nam señor Ernesto in ostala družba povedali, da bomo šli na izlet z ladjico po reki Madre de Dios. Naša pridna kuharja Daniel in Fidel sta zato že precej zgodaj vstala in pripravljala hrano za s sabo. Malo manj pridni del odprave - Ester in moja malenkost - pa sva lepo zabušavali v sobi. No, Ester niti ni toliko zabušavala, ampak se je trudila hladiti moj rdeče zapečen hrbet Oskrba je vključevala tudi masažo neopečenih mest (o moji spremljevalni izjavi, pa raje ne bi tukaj ... XD) in skupinsko lenarjenje. Ker pa reka ne teče ravno skozi našo sobo, je bilo vseeno treba počasi vstati in odpešačiti proti pristanišču.
Tam je bilo zasidranih še kakih 10 ladjic podobnega izgleda kot je bila naša. Na začetku ji nismo ravno preveč zaupali, a sčasoma se navadiš, da vsako guncanje še ne pomeni, da bo sledilo nepričakovano plavanje. 
Šlo nas je kakih 15 - 9 odraslih in nekaj otrok. Predvsem za otroke (no in za nas 4) je bila že sama vožnja zelo zanimiva, pa čeprav je trajala le kakih 10 minut. Pristali smo na blatnem bregu in že zelo kmalu smo tisti z bolj otroško dušo (beri: otročji :) ) ugotovili, da je blato ena zelo fajn stvar za jo metati v glavo nič hudega slutečim naključnim tamstoječim :). Vsekakor pa to ni fajn stvar za jo dobiti v usta, ušesa, oči ... A kaj hočemo, saj so že v Sreči na vrvici povedali, da nobena vojska ni zastojn ... Poleg bitk z blatom smo tudi nekaj plavali (bolj ali manj s tokom), se sončili in odplavali do skale-slapa-tuša (to smo šli seveda zgolj tisti bolj pogumni ... ali nori, kakor se pač vzame).
Ko smo porabili že skoraj vse blato, smo se naložili v ladjico, naredili en krog in se spustili na skale, z njih pa po strugi potoka navzgor. Ernesto je za otroke vztrajno ponavljal, da se gremo Indiana Jonesa. Če bi spregledali dejstvo, da so okoli nas same neznane rastline, bi bil sam potok kar precej podoben kateremu v Sloveniji ... Tudi v Dolah smo že kdaj plezali po spolzkih skalah :)
Za kosilo smo imeli s sabo mas o menos le hrano - krožnike smo nabrali kar po poti ... Naša jedilnica pa je bila v hiški, postavljeni na golo skalo nad reko, pribor pa nekaj vilic, žlic ter seveda - roke.
V selbi, no pa kar na splošno v celem Peruju, je tako fajn ta preprostost. Nihče se prav pretirano ne sekira, če kake stvari ni. Tudi načrte se da brez problema spreminjati sproti. In čeprav smo imeli sprva namen iti pogledati še v en hrib, se je otrokom preveč dopadlo blato, tako da smo kar tam počakali še kako uro preden smo se odpravili proti Atalayi in tušem (kajti na nas in v nas je bilo kar nekaj rečnih nanosov). 
Ni komentarjev:
Objavite komentar