Mejor tarde que nunca

Stari dolgovi ... Bolj kot ne sem dolžna sama sebi, ker sem si rekla, da bom še kaj napisala. O še enem dnevu v selbi bo tekla beseda. O neki sredi kak mesec nazaj. Že en dan prej so nam señor Ernesto in ostala družba povedali, da bomo šli na izlet z ladjico po reki Madre de Dios. Naša pridna kuharja Daniel in Fidel sta zato že precej zgodaj vstala in pripravljala hrano za s sabo. Malo manj pridni del odprave - Ester in moja malenkost - pa sva lepo zabušavali v sobi. No, Ester niti ni toliko zabušavala, ampak se je trudila hladiti moj rdeče zapečen hrbet Oskrba je vključevala tudi masažo neopečenih mest (o moji spremljevalni izjavi, pa raje ne bi tukaj ... XD) in skupinsko lenarjenje. Ker pa reka ne teče ravno skozi našo sobo, je bilo vseeno treba počasi vstati in odpešačiti proti pristanišču.

Tam je bilo zasidranih še kakih 10 ladjic podobnega izgleda kot je bila naša. Na začetku ji nismo ravno preveč zaupali, a sčasoma se navadiš, da vsako guncanje še ne pomeni, da bo sledilo nepričakovano plavanje.

Šlo nas je kakih 15 - 9 odraslih in nekaj otrok. Predvsem za otroke (no in za nas 4) je bila že sama vožnja zelo zanimiva, pa čeprav je trajala le kakih 10 minut. Pristali smo na blatnem bregu in že zelo kmalu smo tisti z bolj otroško dušo (beri: otročji :) ) ugotovili, da je blato ena zelo fajn stvar za jo metati v glavo nič hudega slutečim naključnim tamstoječim :). Vsekakor pa to ni fajn stvar za jo dobiti v usta, ušesa, oči ... A kaj hočemo, saj so že v Sreči na vrvici povedali, da nobena vojska ni zastojn ... Poleg bitk z blatom smo tudi nekaj plavali (bolj ali manj s tokom), se sončili in odplavali do skale-slapa-tuša (to smo šli seveda zgolj tisti bolj pogumni ... ali nori, kakor se pač vzame).

Ko smo porabili že skoraj vse blato, smo se naložili v ladjico, naredili en krog in se spustili na skale, z njih pa po strugi potoka navzgor. Ernesto je za otroke vztrajno ponavljal, da se gremo Indiana Jonesa. Če bi spregledali dejstvo, da so okoli nas same neznane rastline, bi bil sam potok kar precej podoben kateremu v Sloveniji ... Tudi v Dolah smo že kdaj plezali po spolzkih skalah :)

Za kosilo smo imeli s sabo mas o menos le hrano - krožnike smo nabrali kar po poti ... Naša jedilnica pa je bila v hiški, postavljeni na golo skalo nad reko, pribor pa nekaj vilic, žlic ter seveda - roke.

V selbi, no pa kar na splošno v celem Peruju, je tako fajn ta preprostost. Nihče se prav pretirano ne sekira, če kake stvari ni. Tudi načrte se da brez problema spreminjati sproti. In čeprav smo imeli sprva namen iti pogledati še v en hrib, se je otrokom preveč dopadlo blato, tako da smo kar tam počakali še kako uro preden smo se odpravili proti Atalayi in tušem (kajti na nas in v nas je bilo kar nekaj rečnih nanosov).

To je bil en tak zanimiv dan. Po eni strani preprost, po drugi pa pol nekih doživetji, srečanja s selbo in občudovanja stvari okoli sebe. Pa tudi stvari v sebi in drugih.

V iskanju zlatega zelenega mesta

Nove objave prihajajo skupaj s slikami ... Torej, do zdaj sva bolj malo povedali kako je bilo v selvi (v bistvu nisva povedali skoraj nič). Kot ste verjetno že kdaj slišali, je Peru razdeljen na tri dele - costo, sierro in selvo. Coste smo se dodobra nagledali že lansko leto,

sierra nama tudi ni bila neznana,

manjkal je le tisti najbolj vzhodni del - selba (v=b :) ).

Zanimivo se je odpraviti nekam in imeti zgolj malo pojma kam boš prišel. Naša smer odhoda je sicer bil rezervat Manu, a o njem smo vedeli zgolj to, da leži v smeri Cuscota. Preden smo se odpravili v Limo po karte smo sicer prelistali nekaj Isabelinih učbenikov, a prav veliko nismo izvedeli. In tako smo se v nedeljo zjutraj razpakirali iz avtobusa na postaji v Cuscotu ... ne da bi vedeli kam in kako naprej. Daniel je najprej odšel iskati zemljevid Peruja, na katerem smo odkrili, da je Puerto Maldonado glavno mesto pokrajine Madre de Dios. Pri prodajalcih kart pa smo izvedeli, da je do tja 18 ur ... Še sreča, da smo na zemljevidu ugotovili tudi to, da je Manu presneto daleč od glavnega mesta. Po nadaljnem poizvedovanju smo našli avtobus za ponedeljek zjutraj in sobo v bližnjem hostelu ... Naslednji dan smo se zjutraj odpravili proti avtobusu, pozajtrkovali ostanke večerje in čakali nadaljnih 9 ur vožnje do Pillcopate (na 20 podlage iz prejšnjega dne).

Avtobus je bil natrpan - poleg uradnih sedežev, so razdelili še male stolčke za ljudi, ki so stali na sredini; pot pa zanimiva - prve pol ure asfalt, nato pa prah, kasneje pa še razmočen kolovoz (oz. kdor je že videl tisti power point na temo bolivijskih cest, potem si lahko približno predstavlja kje nas je vodila pot in tudi zakaj sem se učila moliti Sveti angel v španščini ...). A zanimivo je bilo gledati, kako se počasi povečuje število dreves in kako se sierra spreminja v selbo. Najprej le posamezno grmovje ob ovinkih, nato skupina grmovja, na koncu pa čisto prava selba. Saj ko pogledaš od daleč, se zdi kot kak zelen gozd v Sloveniji, razlika je le v tem, da imamo take rastline kot so tukajšnja drevesa, pri nas le v cvetličnih lončkih ...

Enkrat popoldne smo prispeli do Pillcopate, poiskali hostel in ko smo že bili v sobi, izvedeli, da bi bilo dobro oditi do naslednje vasi - Atalaya. Poiskali smo carro (no, po pravici povedano sta vsa ta iskanja izvajala Daniel in Fidel ... nekdo pač mora stražiti prtljago - in to sva bili midve z Ester :D) in se odpeljali v 10 kilometrov oddaljeno vasico.

Naši sopotniki so bili kar zanimivi, predvsem 4 deklice, ki so navdušeno pele: „Atalaya, Atalaya, Atalaya ....“. Še za noben kraj si nisem tako hitro zapomnila kako se mu reče :D.

Ker je voznik kombija opazil, da smo štiri izgubljena bitja, ki ne vemo kam moramo oditi, nam je pokazal pot proti reki, kjer naj vprašamo za prenočišče. In tako smo prišli do señora Ernesta, kjer smo ostali naslednje 4 dni. Pozitivna stran tega kvazi hostla je bila, da smo bili prejeti kot domači ljudje. Sama nikoli nisem imela občutka, da sem neka gringinja. No, v očeh nekaterih vaških otrok smo bili seveda še vedno beli vsemogočneži s polnimi žepi denarja – kar nekaj časa sem potrebovala, da sem neki punčki dokazala, da imam v žepih resnično le usrane robce (in mogoče kak kamen :D) – sicer pa resnično nismo imeli kakih problemov z nesprejetostjo. Res je sicer, da smo imeli s samimi domačini bolj malo stikov, a tu so ljudje kar zanimivi.

Otroci so še za nekaj odtenkov temnejši od ostalih Perujčanov (Fidel in Daniel sta na trenutke delovala prav svetla v primerjavi z njimi ... midve se raje nisva primerjali) in še malo manj se sekirajo za ostali svet.

Tu veljajo bolj zakoni selbe ... Prevozna sredstva so v veliki meri tovornjaki, čolni in kako kolo ali moped.

Obvezno orodje je mačeta. Hrana pa banane (ki so ena redkih užitnih stvari, ki raste tam ... neglede na vse zelenje je v selbi baje zelo težko preživeti, saj ni hrane).

In kaj smo mi počeli v selbi in kako smo jo doživeli? Pred našim pragom je bila reka, oz. sotočje rek Madre de Dios in Rio Grande. Ponoči smo tako imeli koncert neštetih žab in svetilke kresnic (komarji so tako ali tako všteti v komplet), čez dan pa dvoglasje reke in vetra.

Imeli smo vodo za kopanje (in sonce za pečenje hrbta – odsvetujem!), imeli smo rastline in metuljčke za občudovanje in kamenčke od katerih je bil vsak tako poseben, tako barvit in tako nenavaden.

In imeli smo čas v katerem je včasih vsak malo odtaval po svoje. Sama sem naredila kar nekaj korakov ob reki, medtem ko je vstajalo sonce ...

Včasih pa se je vsakemu po svoje zgolj malo zmešalo. Bolje, da ne pišem vseh naših izjav, ker utegne biti, da nas boste imeli še za bolj nore :).

A bilo je lepo ... kljub vsem našim norostim. In se učiti od narave in od ljudi, ki ti razlagajo, kako je tisto, za Špance tako privlačno zlato mesto, prav tu, sredi vsega tega zelenja. Da je že sama zemlja zaklad saj iz nje vse raste. Zlato pa ... je gnoj ... Do Manuja pa klub vsemu nikoli nismo prišli. Pa drugo leto ...

Več slik pa na: http://picasaweb.google.com/helena.rebek/Selva

Eslovenia

Ja, veva, da sva zadnje čase malo zanemarili blog, a nekako ni bilo časa ... In tudi zdaj ga je bolj malo, ker se trudim prebiti se skozi vse slike, ugotoviti, katere so ostale le na leptopu v Peruju, katere so zmešane kdo ve kje ... Skratka, solata slik ...
Včeraj zvečer smo prišli v Slovenijo. Po eni noči spanja na letalu Lima - Sao Paulo, po drugi noči spanja na letalu Sao Paulo Madrid in po tretji noči spanja v avtu Madrid - Slovenija ... In zdaj smo tukaj ... In lahko pridete kaj na obisk ;)

Se smo zivi :)

Ja, kot so vam ze najine veze in poznanstva sporocile, smo se srecno vrnili iz selve ... in to ze v nedeljo ... Za kak bolj obsiren opis boste pa se nekaj casa pocakali. Za slike tudi ... v zvezi s tem moramo najprej resiti tehnicne tezave ...
No, sicer vam pa vsi vsem posiljamo ene prav lepe pozdravcke.

Danes in jutri in cel teden...

Danes smo po dolgem casu videli Davida. Se ima lepo in vse prav lepo pozdravlja.
Jutri pa se spokamo(citiram Heleno ) v stili Indijane Jonesa v selbo, tako da se nekaj cajta verjetno ne bomo mogli javljat, ce pa se bomo lahko naj bo to za vas prijetno presenecenje. Se vidimo!

Drug svet

Ker sva tukaj ze kar veliko casa, smo se odlocili da bomo sli se malo na obiske k drugim. Najprej smose odpravili k Fidelu in njegovi druzini. Tam so nas sprejeli odprtih rok. Kaj kmalu nam je Fidelov bratec prinesel stare albume in skupaj smo si ogledali slike. Spoznali smo tudi najmlajso clanico te druzine, ki ima sele 5 mesecev. Mama Martha vse lanskoletne obiskovalce lepo pozdravlja (in vecine se jih se spomni :)). Sporoca pa tudi da ce se bo kdorkoli podal v San Juan de Lurigancho naj povprasa po "madre de los chinos", tako boste prisli na pravi naslov. Nato nas je po obilnem kosilu (in po ogromno poslikanih slikah) peljala naprej tja, kjer zivi Hugov brat. Tam je tudi bilo zelo zanimivo. Ko clovek misli da ne more ziveti v vecji revscini kakor je ena soba, kjer so stene zbite skupaj z iverko in ni zunanjih zidov ampak samo te iverne plosce, pride naprej v svet, kjer je namesto strehe polivinil in kjer so luknje v stenah pod "streho"in kjer je stena od stranisca (iverka) hkrati tudi stena od kuhinje v naslednji "hisi". skratka nekaj novega. prav drug svet.

Muuuurjeeeeeeee

Da ne bomo objavljali samo zgodovinske novicke, bom napisala se na kratko o aktualnem dogajanju :). Od sobote je z nami tukaj v Chosici Hugo (ki vas vse lepo pozdravlja) in vceraj smo se skupaj odpravili v Limo. Glavni namen je bil sicer nakup surovin za Danielov izpit, a ker je bilo v Limi sonce (ne vem kaksno sreco imamo, da vsakic naletimo na relativno lepo vreme), sva izprosili se malo ovinka do Pacifika. Pa se vceraj je bilo tocno eno leto od nasega prvega srecanja s to majckeno luzo. Lepo je bilo spet videti malo slane vode, si oprati noge do kolen (pranje nog je vkljucevalo tudi nenamerno pranje kavbojk) in biti kot mali otrok. Hugo in Daniel pa sta le sedela na varnostni razdalji in se smejala.

ALLPAS Y CCONOC - napisal Daniel

zbudili smo se ob 9.00 zjutraj. Mama Klara je pripravila juho de moron y a lsa. Ob 10.00 yjutraj je prisel stric Jorge z njegovo ženo in s svojim avtkom nas je popeljal v vas kjer je odraščal moj oče. Toda pot nas je najprej popeljala do grobov iz časov preden so deželo naselili Inki. Spomini so oživeli, saj sem kot otrok pogosto hodil po teh hribih in se igral med temi luknjami v steni. Spominjal sem se veliko srečnih, pa tudi žalostnih trenutkov. Tam smo se poslikali in nato smo se podali na pot naprej v očetovo rojstno vas- Ccnoc. Sedaj je tukaj samo nekaj hiš, v katerih živi le peščica ljudi. Večina jih je odšla živet v Acobambo. Moj oče je imel tukaj v bližini svojo njivo, ki je dajala sadove prelepe barve. Spominjal sem se veliko spominov, kako sem se tukaj igral kot otrok, in kako so nas starejši strašili s svojimi srhljivimi zgodbicami ob ognju, tukaj namreč ni luči in elektrike. Tukaj kadar dežuje je huje kot da bi bil pod tušem in tudi bliska in grmi, kar je zelo nevarno. Kasneje smo se vrnili v hišo v Akobambi, kjer nas je mama Klara pričakala z juho. Kasneje smo odšli v Killamacho-približno 15 minut izven Acobambe.tukaj smo si ogledali prazgodovinske slike na stenah, ki so stare več kot 5 000 let pred Kristusom. Najbolj zanimivo pri teh slikah pa je da so jih odkrili šele pred petimi leti. Nato nas je pot vodila na najvišjo goro v Acobambi (Queyjatay), kjer je atena in tudi očetova druga njiva. Spominjam se, da sva z očetom eno noč prespala tukaj, ko sva pasla ovce. Pokrila sva se z slamo in zaspala. Ponoči je prišla lisica in odnesla malo novorojeno ovčko. Zgodaj zjutraj je oče vstal da bi pogledal kako je kaj z ovčko, toda ni je našel.zato jo je šel iskat okrog po gorah, toda ni je našel. Tako sva bila oba žalostna. Spominjam se tudi različnih pustolovšči, kako smo pekli krompir na kamnih ki so bili razbeljeni od sonca. Te jedi ki smo jih spekli so bile nekaj najboljšega na svetu. Spomini so v meni prebudili žalost, pa tudi veselje da sem spet na svoji zemlji. Želel sem si, da bi se vrnil do svoje hiše tako, da bi tekel po skritih poteh kot sem to počel včasih. Toda niso me pustili. Ko smo se vrnili nazaj domov, je mama postregla z juho. Nato pa smo do 2.00 zjutraj kuhali Patasco (juha iz zrn koruze).Moj dedek je molil z mamo in sestrami. Pridružili smo se jim in samo prisostvovali molitvi. Moj dedek namreč ne razume dobro špansko- govori samo kečua. Bil je zelo lep dan.