ALLPAS Y CCONOC - napisal Daniel

zbudili smo se ob 9.00 zjutraj. Mama Klara je pripravila juho de moron y a lsa. Ob 10.00 yjutraj je prisel stric Jorge z njegovo ženo in s svojim avtkom nas je popeljal v vas kjer je odraščal moj oče. Toda pot nas je najprej popeljala do grobov iz časov preden so deželo naselili Inki. Spomini so oživeli, saj sem kot otrok pogosto hodil po teh hribih in se igral med temi luknjami v steni. Spominjal sem se veliko srečnih, pa tudi žalostnih trenutkov. Tam smo se poslikali in nato smo se podali na pot naprej v očetovo rojstno vas- Ccnoc. Sedaj je tukaj samo nekaj hiš, v katerih živi le peščica ljudi. Večina jih je odšla živet v Acobambo. Moj oče je imel tukaj v bližini svojo njivo, ki je dajala sadove prelepe barve. Spominjal sem se veliko spominov, kako sem se tukaj igral kot otrok, in kako so nas starejši strašili s svojimi srhljivimi zgodbicami ob ognju, tukaj namreč ni luči in elektrike. Tukaj kadar dežuje je huje kot da bi bil pod tušem in tudi bliska in grmi, kar je zelo nevarno. Kasneje smo se vrnili v hišo v Akobambi, kjer nas je mama Klara pričakala z juho. Kasneje smo odšli v Killamacho-približno 15 minut izven Acobambe.tukaj smo si ogledali prazgodovinske slike na stenah, ki so stare več kot 5 000 let pred Kristusom. Najbolj zanimivo pri teh slikah pa je da so jih odkrili šele pred petimi leti. Nato nas je pot vodila na najvišjo goro v Acobambi (Queyjatay), kjer je atena in tudi očetova druga njiva. Spominjam se, da sva z očetom eno noč prespala tukaj, ko sva pasla ovce. Pokrila sva se z slamo in zaspala. Ponoči je prišla lisica in odnesla malo novorojeno ovčko. Zgodaj zjutraj je oče vstal da bi pogledal kako je kaj z ovčko, toda ni je našel.zato jo je šel iskat okrog po gorah, toda ni je našel. Tako sva bila oba žalostna. Spominjam se tudi različnih pustolovšči, kako smo pekli krompir na kamnih ki so bili razbeljeni od sonca. Te jedi ki smo jih spekli so bile nekaj najboljšega na svetu. Spomini so v meni prebudili žalost, pa tudi veselje da sem spet na svoji zemlji. Želel sem si, da bi se vrnil do svoje hiše tako, da bi tekel po skritih poteh kot sem to počel včasih. Toda niso me pustili. Ko smo se vrnili nazaj domov, je mama postregla z juho. Nato pa smo do 2.00 zjutraj kuhali Patasco (juha iz zrn koruze).Moj dedek je molil z mamo in sestrami. Pridružili smo se jim in samo prisostvovali molitvi. Moj dedek namreč ne razume dobro špansko- govori samo kečua. Bil je zelo lep dan.