Muuuurjeeeeeeee

Da ne bomo objavljali samo zgodovinske novicke, bom napisala se na kratko o aktualnem dogajanju :). Od sobote je z nami tukaj v Chosici Hugo (ki vas vse lepo pozdravlja) in vceraj smo se skupaj odpravili v Limo. Glavni namen je bil sicer nakup surovin za Danielov izpit, a ker je bilo v Limi sonce (ne vem kaksno sreco imamo, da vsakic naletimo na relativno lepo vreme), sva izprosili se malo ovinka do Pacifika. Pa se vceraj je bilo tocno eno leto od nasega prvega srecanja s to majckeno luzo. Lepo je bilo spet videti malo slane vode, si oprati noge do kolen (pranje nog je vkljucevalo tudi nenamerno pranje kavbojk) in biti kot mali otrok. Hugo in Daniel pa sta le sedela na varnostni razdalji in se smejala.

ALLPAS Y CCONOC - napisal Daniel

zbudili smo se ob 9.00 zjutraj. Mama Klara je pripravila juho de moron y a lsa. Ob 10.00 yjutraj je prisel stric Jorge z njegovo ženo in s svojim avtkom nas je popeljal v vas kjer je odraščal moj oče. Toda pot nas je najprej popeljala do grobov iz časov preden so deželo naselili Inki. Spomini so oživeli, saj sem kot otrok pogosto hodil po teh hribih in se igral med temi luknjami v steni. Spominjal sem se veliko srečnih, pa tudi žalostnih trenutkov. Tam smo se poslikali in nato smo se podali na pot naprej v očetovo rojstno vas- Ccnoc. Sedaj je tukaj samo nekaj hiš, v katerih živi le peščica ljudi. Večina jih je odšla živet v Acobambo. Moj oče je imel tukaj v bližini svojo njivo, ki je dajala sadove prelepe barve. Spominjal sem se veliko spominov, kako sem se tukaj igral kot otrok, in kako so nas starejši strašili s svojimi srhljivimi zgodbicami ob ognju, tukaj namreč ni luči in elektrike. Tukaj kadar dežuje je huje kot da bi bil pod tušem in tudi bliska in grmi, kar je zelo nevarno. Kasneje smo se vrnili v hišo v Akobambi, kjer nas je mama Klara pričakala z juho. Kasneje smo odšli v Killamacho-približno 15 minut izven Acobambe.tukaj smo si ogledali prazgodovinske slike na stenah, ki so stare več kot 5 000 let pred Kristusom. Najbolj zanimivo pri teh slikah pa je da so jih odkrili šele pred petimi leti. Nato nas je pot vodila na najvišjo goro v Acobambi (Queyjatay), kjer je atena in tudi očetova druga njiva. Spominjam se, da sva z očetom eno noč prespala tukaj, ko sva pasla ovce. Pokrila sva se z slamo in zaspala. Ponoči je prišla lisica in odnesla malo novorojeno ovčko. Zgodaj zjutraj je oče vstal da bi pogledal kako je kaj z ovčko, toda ni je našel.zato jo je šel iskat okrog po gorah, toda ni je našel. Tako sva bila oba žalostna. Spominjam se tudi različnih pustolovšči, kako smo pekli krompir na kamnih ki so bili razbeljeni od sonca. Te jedi ki smo jih spekli so bile nekaj najboljšega na svetu. Spomini so v meni prebudili žalost, pa tudi veselje da sem spet na svoji zemlji. Želel sem si, da bi se vrnil do svoje hiše tako, da bi tekel po skritih poteh kot sem to počel včasih. Toda niso me pustili. Ko smo se vrnili nazaj domov, je mama postregla z juho. Nato pa smo do 2.00 zjutraj kuhali Patasco (juha iz zrn koruze).Moj dedek je molil z mamo in sestrami. Pridružili smo se jim in samo prisostvovali molitvi. Moj dedek namreč ne razume dobro špansko- govori samo kečua. Bil je zelo lep dan.

PAUCARA

zbudili smo se ob 4.45 zjutraj, saj smo se odpravljali na sejem v Paucaro. Toda najprej smo obiskali dedka in njegovo družino v vasici, ki leži nad Paucaro. On in njegova žena živita v osamljeni kmetiji nad to vasico. Vzpon nam je pobral kar nekaj moči, saj je tukaj zrak zelo redek Spoprijateljiji smo se z otroci in kaj kmalu smo jih prepričali da so nam peli pesmice v kečui. Razgled je bil neverjeten. Kaj vse se lahko vidi! Potem pa smo šli zajtrkovat spet juho z mashua in potem smo vsi skupaj poklepetali. Potem nam je babica dala nekaj hrano za v Acobambo. Nato smo se odpravili na sejem v Paucaro. Tam smo šli malo naokrog in smo tudi nakupili nekaj stvari. Odpravili smo se tudi v cerkev, kjer je bila maša v kečui. Tam smo spoznali teto od Daniela. Potem pa smo se odpravili proti avtobusni, ker smo se želeli vrniti toda ker je imel zamudo smo morali čakati do 4.00 popoldne. Da nismo umrli od lakote je mama Klara kupila nekaj sadja (mandarine, banane,...). Nato ob 4.00 je prišel avtobus in smo se tako napeštani kot sardelice odpravili domov v Acobambo. Nato zvečer smo se pa odpravili k maši, ki je bila zelo lepa.

Kako izgleda prvi dan v nekem novem kraju

Na tem svetu še vedno obstajajo kraji, kjer se kup otrok igra na ulicah, kjer za igro ne uporabljajo vseh mogočih (in nemogočih) didaktičnih igrač. Še vedno obstajajo kraji, kjer vodo zajemaš pri izviru in kjer greš spat, ko zaide sonce. Sicer tudi v te kraje korak za korakom vstopajo čuda zahodne civilizacije, a do nekaterih vasic bodo morala narediti še kar nekaj korakov, da jih bodo dosegla. Ko sem ob povratku v Limo gledala skozi okno, so se mi zdeli ti kraji skoraj neresnični, kakor da bi zgolj brala o njih ali pa gledala kak film. Ali pa kot bi poslušala nono, kako razlaga o časih, ko je bila ona majhna.
Že dejstvo, da do Acobambe vozijo le določene prevozniške družbe, še bolj pa ko vidiš nekajcentimeterski profil gum teh avtobusov, ti da misliti, da verjetno do tja ne pelje ravno široka avtocesta. In res je tako … Prvih 9 ur smo se sicer vozili po asfaltiranih gorskih poteh, nato pa so sledile 4 ure masaže na makadamu oz. Zemljenih poteh. In mogoče je bilo vseeno dobro, da se tudi ob svetlobi polne lune ne vidi vseh prepadov, ki ponujajo bližnjico v dolino …
Okrog 6h zjutraj pa smo prispeli do Acobambe. Tam so nas pričakale mama in najmlajši sestrici od Daniela, a on jih očitno ni videl, ostali trije pa jih itak nismo poznali, zato smo se odpravili za Danielom iskati pot do njihove hiše. Po kakih 10 minutah hoje po prašnih poteh, smo prispeli do železnih vrat.
Najprej smo srečali Danielovega očeta, po krajšem čakanju pa še sestrici in mamo (ki so obupale nad dolgim čakanjem na nas popotnike).
Sprva mi je bilo predvsem čudno, da so naju vsi klicali „señorita“. Za prevzgojo Marie Luz in Augustine sva potrebovali kar nekaj časa … Sobotno dopoldne smo tako preživeli bolj ali manj v lenarjenju, klepetu z mamo Claro (ugotovili smo, da imajo žgečkanje očitno v družini :D) in nadaljevanju lenarjenja. No, meni ni bilo do spanja, tako da sem namesto tega imela frizerstvo izpod rok Marie Luz in pod nadzorom Augustine, ki sta se obe navduševali nad dejstvom, kako lepe in drobne in čudovite lase ima „señorita“.
Po kosilu smo vsi skupaj šli do njihove chacre. Bili smo kar velika zanimivost za domače otroke – nekateri so nas zvedavo opazovali, drugi pa so se za vsak slučaj pognali v tek (v Acobambi pač niso vajeni množice gringotov). Za nas pa je bilo zanimivo vse, kar smo videli. Pokrajina z grički in gorami v ozadju, preproste hiše, opeka iz katere delajo hiše in ljudje na ulicah. To so bili večinoma otroci in starejši – odrasli so namreč čez dan na svojih chacrah. Naša naslednja ciljna točka so bili baños de los Incas – inkovski ostanki v predelu starega mesta O njih težko povem kaj več kot to, da so nekakšni ostanki vodne napeljave in nekaj kipov. Majhno, a prisrčno. Od tu smo se odpravili mimo cerkve v starem delu mesta do nekega grička, kjer smo si vsi flojosi lepo oddahnili od napornega pohajkovanja po mestu. Na koncu pa smo šli čakati konec poročne maše na Plaza del armas, a naša radovednost vseeno ni bila dovolj velika, da bi jo dočakali (le Maria Luz se je šla uradno fotografinjo :) )

Acobamba

Acobamba je manjše mestece na višini cca. 3400m in s 5000 prebivalci. Ulice so prašne in le ena je iz nekakšnega betona, hiše pa povečini majhne, narejene iz blatnene opeke

in pokrite s korci (da bi bilo kot v Ajdovščini, manjkajo le kamni :) ).Podobnost z našimi kraji je tudi v tem, da tudi tukaj raste bzga, le da jo je mogoče tu najti tudi kot lepo gojen grm v mestnih vrtovih.No, za razliko od Ajdovščine in vseh ostalih slovenskih mest in vasi, tukajšnji otroci ne sedijo za računalniki, temveč se igrajo in skupaj odkrivajo svet.Ljudje večinoma delajo na svojih chacrah (chacra=njiva … ponavadi vseh mogočih oblik razen pravokotne) in skrbijo za svoje osličke, bike, ovce in kako kokoš. Indijanske ženske so oblečene v krila, na glavi pa imajo spleteni 2 dolgi črni kiti in klobuk. Obleka moških ni tako drugačna od naših oblek. Oboji pa za prenašanje stvari (ženske pa tudi otrok) uporabljajo pisane mante.
Je pa v Acobambi tudi veliko internetov (na katere nismo vstopili, tako da ne morem poročati o hitrosti le teh.) ter avtomobilov – od krip, ki pa očitno na nek čudežen način vseeno peljejo, do fensi terencev (z enim od teh smo se tudi mi vozili). A ti fensi terenci so zelo redki, saj naj bi bila Huancavelica in prav pokrajina Acobamba najrevnejši predel Peruja na katerega so vse prejšnje vlade pozabile. Vsaj tako sta nam povedala teta Veronica in stric Jorge (družinska prijatelja od Huaman Quispovih, ki sta bila vir tudi nekaterih drugih zgoraj napisanih informacij :)).
In tako ti kraji še vedno ostajajo razpeti med tradicijo in željo po razvoju. Velikokrat so se nam opravičevali zaradi skromnosti in preprostosti, čeprav je bilo prav to tisto, kar je bilo meni všeč – neobremenjenost s preostalim svetom, preprostost in čudovita pokrajina.

Pohajanje

Slike s pohajanja si lahko sedaj ogledate v fotogaleriji (link je tam na desni :).

sobota....nocno zivljenje v limi

po "naporni" peki torte smo se podali (polni ostankov mase) proti Limi. tam smo imeli namen si ogledati dva parka. en je bil na zalost zaprt, zato nas pa drugi ni razocaral. ta "drugi"se imenuje Parque de la Reserva. to je najvecji vodni park v Juzni Ameriki. Imeli smo priloznost videti ples vode. in bilo je res carobno. najprej smo si ogledali fontane ki so brizgale vodo visoko v zrak. nato pa smo prisli do tunela, kjer lahko grejo obiskovalci pod vodo in nad njimi brizgajo curki obarvane vode. na drugem koncu pa smo si ogledali ples vode ob spremljavi Mozarta in Beethovna. ce se bo kdo potikal tukaj v bizini, priporocam ogled tega parka!

Pohajanje

No, vam samo sporocam, da jutri malo odrinemo proti vzhodu; gremo namrec v Acobambo. Baje je cesta zelo zanimiva (vkljuceni prepadi in ovinki ... :) ) No, ce prezivimo voznjo, vam kaj sporocimo, kako se imamo.
Za zdaj pa en lep pozdrav iz enega skrajno pocasnega interneta nekje med Chosico in Limo (zunaj je pa tipicen zvok carrotov :) )

In tako piše Daniel ...

No, pa smo tudi Daniela pripravili do tega, da je nekaj napisal za naš blog. Prijetno branje (sploh tisti, ki vam španščina ne gre preveč od jezika ;) )

Hola hnos. Kakoste? Aqui en chosica preparamos algunas veces unas ricas tortas que yo quisiera que esten todos aqui para que pudieran comer. Seque sera algun dia. Por ahora lo disfrutamos con helena y ester. Los cuido mucho y somos una familia norci. Me siento feliz que esten aqui helena y ester. Seque no todos pueden y yo entiendo. Solo los pido que sigan adelante. Muchas bendiciones a cada uno de ustedes. Saludos a todos. A vlado, benjamin,urban, ožbej, janez,, tomaž, tina bizjak, tina mavrič, urška, ana kravos, klementina, katarina, vesna, mojca.. y todos los demas de eslovenia. Hvala lepa a todos, muchos abrasos a todos. Aqui helena y ester me enseñan esloveno y yo aprendere poco a poco. Y pronto escrivire mas en slovenščina. Upam que me puedan entender.. besos y abrasos a todos. LP..

Kuharski tečaj ali mi pečemo torte

Veliko ljudi se odpravi na razne kuharske tečaje, a večina med njimi ne odide ravno na drugi konec sveta. No, midve imava na tem koncu sveta kar veliko mero kuharskih in slaščičarskih nasvetov. Že prejšnji teden smo s skupnimi močmi (šef je bil seveda Daniel) pripravili torto helado, v soboto pa Domo de lucuma. (zdaj vsaj vem, kako izgledajo slaščice, katerih imena sem pred časom prevajala :) ). Delo je potekalo nekako tako, da smo najprej naredili ožji izbor receptov, ki bi jih lahko uporabili, napisali nakupovalni listek in odšli v Chosico na tržnico. Tržnice so vedno ena zelo zanimiva stvar. Štanti s 1000 in eno stvarjo, sadjem, ki se ga pri nas ne dobi, čistočo na perujski način ter obilico ljudi, ki bi na vsak način radi prodali od vrečk za smeti do predpasnikov in zelišč. No, ko smo napolnili nekaj vrečk in dobili skoraj vse, kar smo iskali (le nad mangotom smo obupali …), smo se odpravili nazaj proti domu in popoldne začeli s pripravo stvari. Najprej smo naredili chupetes (o tambien marciano) – zmiksaš marakujo, vodo in sladkor ali pa jagode, mleko, vodo in sladkor, daš v take male najlon vre čke in vse skupaj zamrzneš ter počakaš kak dan ali dva.
Po kosilu (in po pavzi, ki je vključevala cosquillas :) ) pa smo se spravili delati še torto. Biskvit nam je ostal že od prejšnjega tedna, tako da smo potrebovali le kreme. To je ena zelo zanimiva stvar za pripravo – vsako mešanico je potrebno namreč poskusiti in ko skledo dobita v roke Ester ali Isabel, posode skoraj več ni treba pomivati :). Isabel je tudi ugotovila, da se velike sklede odlična zaščita pred nezaželenimi fotografi … Prva krema je bila sestavljena iz lucumine kaše, manjarja, crema de leche batida (neka mešanica med skuto in smetano), druga pa iz chocolate ganache, creme pastalere, creme de leche batida, piscota (na katarega bi Daniel skoraj pozabil … še sreča, da sem jaz protestirala :D) in colapeza (ja, vem, da ste razumeli vse, kar je napisano v zgornjih vrsticah ;) ). Za recepte se lahko priporočite Danielu ali pa namadvema, čeprav ne garantiramo, da se v Sloveniji da dobiti sestavine … no, če je kdo že kdaj videl lucumo na naših tržnicah, naj se hitro javi ;). No, te kreme potrebujejo nekaj časa, da se strdijo, zato smo vmes skočili do Lime (skočiti do Lime pomeni, da porabiš vsaj 6 ur, saj je samo vožnje približno za 4 ure :) ), torto pa spravili skupaj ob kaki 1 ponoči, v nedeljo dopoldne pa še okrasili.