Villa Natalia

V primerjavi z ostalimi dnevi, smo v soboto vstali že zelo zgodaj, saj naj bi ob 8h že odšli od doma. No, na koncu nam je uspelo odriniti ob 8:30 (kar pa je tudi že uspeh). Bili smo opravljeni v pravem izletniškem stilu, obloženi s torbami in vrečkami ter dvema žogama; odpravljali smo se namreč malo naprej od Chosice v Villo Natalio. Vseh 8 se nas je stlačilo v en taksi (in tako smo podrli lanski rekord, ko nas je šlo v taksi 7). Poleg naju z Ester so šli še Daniel, Monica, Maria, señora, ki živi spodaj in njena dva otroka. Najprej smo nakupili nekaj stvari, nato pa poiskali neko mešanico med carroti, ki vozijo po Limi in miniavtobusom. Pot je bila precej zanimiva, saj so se izmenjevali asfalt z luknjami, luknje z asfaltom in nekakšna poljska cesta. Dolina, po kateri smo se vozili, je bila polna zelenja, malih vasic, kjer so se brezskrbno igrali otroci in žensk, ki so ob poti prodajale chirimoye in palte (oz. avokado – za tiste, ki nimate navade mazati avokado na kruh za zajtrk ;) ). Po kake tri četrt ure vožnje smo prispeli do cilja – koščka doline s hidroelektrarno in nekakšnim parkom, oz. prostorom za oddih in piknike.

Tudi mi smo najprej poiskali žar (očitno je tu v prosti uporabi in kdor prej pride, ga pač ima :)) in prostor, kjer smo se utaborili. Našli smo ga pod velikim arbolom (prosto po Danielu :D... no, na tem arbolu raste palta), nato pa odšli raziskovat bližnjo okolico. Ta je vsebovala reko s podobnimi skalami kot so bile v Aguas Calientes, nekaj umetnih slapov, korita po katerih teče voda in hribe nad nami. No, na enega od tistih nižjih smo se tudi mi povzpeli … no, vsaj družina Huaman Quispe z gosti :) … Señora in njena otroka so ostali pri naših stvareh. Čeprav je bilo na tistem hribčku res lepo – nad nami modro nebo, sonce in gore z zelenimi vrhovi, pod nami dolina in okoli nas kaktusi, smo se po čutu dolžnosti spravili k ostalim trem spodaj čakajočim. V nadaljevanju smo počasi pripravili žar in po dolgotrajnem trudu celo prižgali ogenj. Piknik na perujski način izgleda tako, da na plato ne daš čevapčičev, ražnjičev in podobnega, ampak kupiš kar kos mesa, ga namakaš z omako (s pomočjo listov oleandra :) ) in ga spečeš. Za zraven paše pa še popečen kuhan krompir, choclo in omakca (ki jo predhodno kupiš na tržnici). No, tako je izgledalo, kar se hrane tiče. Sicer pa so bile tudi spremljevalne dejavnosti zanimive – Maria in hčerka od señore sta se oblečeni vrgli v reko (nekateri pišoči norci pa smo se namakali le do kolen); nekateri so se spoprijateljili z drevesi in kradli paltas in chirimoye; drugi pa smo se vestno izogibali neprijaznim konjem. Skratka … bil je zelo zanimiv dan.