Na tem svetu še vedno obstajajo kraji, kjer se kup otrok igra na ulicah, kjer za igro ne uporabljajo vseh mogočih (in nemogočih) didaktičnih igrač. Še vedno obstajajo kraji, kjer vodo zajemaš pri izviru in kjer greš spat, ko zaide sonce. Sicer tudi v te kraje korak za korakom vstopajo čuda zahodne civilizacije, a do nekaterih vasic bodo morala narediti še kar nekaj korakov, da jih bodo dosegla. Ko sem ob povratku v Limo gledala skozi okno, so se mi zdeli ti kraji skoraj neresnični, kakor da bi zgolj brala o njih ali pa gledala kak film. Ali pa kot bi poslušala nono, kako razlaga o časih, ko je bila ona majhna.
Že dejstvo, da do Acobambe vozijo le določene prevozniške družbe, še bolj pa ko vidiš nekajcentimeterski profil gum teh avtobusov, ti da misliti, da verjetno do tja ne pelje ravno široka avtocesta. In res je tako … Prvih 9 ur smo se sicer vozili po asfaltiranih gorskih poteh, nato pa so sledile 4 ure masaže na makadamu oz. Zemljenih poteh. In mogoče je bilo vseeno dobro, da se tudi ob svetlobi polne lune ne vidi vseh prepadov, ki ponujajo bližnjico v dolino …
Okrog 6h zjutraj pa smo prispeli do Acobambe. Tam so nas pričakale mama in najmlajši sestrici od Daniela, a on jih očitno ni videl, ostali trije pa jih itak nismo poznali, zato smo se odpravili za Danielom iskati pot do njihove hiše. Po kakih 10 minutah hoje po prašnih poteh, smo prispeli do železnih vrat.
Najprej smo srečali Danielovega očeta, po krajšem čakanju pa še sestrici in mamo (ki so obupale nad dolgim čakanjem na nas popotnike).
Sprva mi je bilo predvsem čudno, da so naju vsi klicali „señorita“. Za prevzgojo Marie Luz in Augustine sva potrebovali kar nekaj časa … Sobotno dopoldne smo tako preživeli bolj ali manj v lenarjenju, klepetu z mamo Claro (ugotovili smo, da imajo žgečkanje očitno v družini :D) in nadaljevanju lenarjenja. No, meni ni bilo do spanja, tako da sem namesto tega imela frizerstvo izpod rok Marie Luz in pod nadzorom Augustine, ki sta se obe navduševali nad dejstvom, kako lepe in drobne in čudovite lase ima „señorita“.
Po kosilu smo vsi skupaj šli do njihove chacre. Bili smo kar velika zanimivost za domače otroke – nekateri so nas zvedavo opazovali, drugi pa so se za vsak slučaj pognali v tek (v Acobambi pač niso vajeni množice gringotov). Za nas pa je bilo zanimivo vse, kar smo videli. Pokrajina z grički in gorami v ozadju, preproste hiše, opeka iz katere delajo hiše in ljudje na ulicah. To so bili večinoma otroci in starejši – odrasli so namreč čez dan na svojih chacrah. Naša naslednja ciljna točka so bili baños de los Incas – inkovski ostanki v predelu starega mesta
O njih težko povem kaj več kot to, da so nekakšni ostanki vodne napeljave in nekaj kipov. Majhno, a prisrčno. Od tu smo se odpravili mimo cerkve v starem delu mesta do nekega grička, 
kjer smo si vsi flojosi lepo oddahnili od napornega pohajkovanja po mestu. 
Na koncu pa smo šli čakati konec poročne maše na Plaza del armas, a naša radovednost vseeno ni bila dovolj velika, da bi jo dočakali (le Maria Luz se je šla uradno fotografinjo :) ) 
Ni komentarjev:
Objavite komentar