Nekaj o tem, kje zivimo

Družina Huaman Quispe naju je prijazno sprejela medse. Najstarejši je Juan Pablo in živi z žensko, ki je lastnica te hiše. Drugi po vrsti je Angel, ki je kot do sedaj vsi poznani moški te družine, kuhar :).Nato je Daniel- najin gostitelj. Potem so sestre: Monica- ki študira medicino, Isabel- študira kozmetiko in frizerstvo. Najmlajša, ki živi tukaj je Maria, ki pa je tu šele 2 meseca. Vsi skupaj živijo v dveh sobicah- ena je kuhinja in dnevna soba hkrati. Vse je bolj skromno opremljeno. Ni tako kot pri nas, ko imamo tisoč in eno posodo in tisoč in ene vilice... V drugi sobi pa je spalnica z dvema pogradoma. Spodaj spijo trije, na vrhu dva. Je kar zanimivo uskladiti da te ne zebe ali da te ne izrinejo iz postelje (prašite Heleno XD:)). Tukaj se da občutiti da ljubezen in enotnost premaga vse ovire pa najsi bodo takšne ali drugačne. Že takoj prvi dan so naju sprejeli odprtih rok. Povedali so nama da naju imajo kot del svoje družine in da nama bodo pomagali kakor bova hoteli početi. In res; takoj naslednji dan se je pričel plesni tečaj, ki ga je vodila Maria- večino časa je umirala od smeha (hmm le zakaj). Vsi se pa zelo trudijo, da bi se naučili quechua. Tako da sva spoznale da beseda pichqa ni nobena slaba beseda ampak da pomeni v quechui število pet. Čaki ima pa tudi več pomenov;čakaj kakor počakaj; čakaj kakor noga;.....logično, ne?:)
Zjutraj je zelo lepo ko je skoraj vsak dan glasba v zraku. In vsak dan je sonce. To je bilo prav presenečenje, saj sva se psihično pripravljali na meglene dneve kakor naj bi bilo za Limo značilno. Posledično je tudi voda za tuširanje bolj topla kakor v cuidadu, kjer smo bili lani.
Vsi tukaj zelo skrbijo za naju. Pri treh kuharjih se ni treba bati da bova lačni. Torej veste zakaj bova prišli domov v bolj baročnem stilu kot sva odšli ;). Pa naj bo to zaenkrat to.