ponedeljek, 23. februar 2015

Brez ideje za naslov, ma se mi je iztekel cas na internetu :)

In jaz sem se kar v Acobambi in ta objava bo se kar brez slik in brez sumnikov in mogoce s kaksnim y namesto z. :)
V Acobambi je se vedno atrakcija, ce si gringinja. Ce si 185cm velika gringinja, je atrakcija samo vecja. Ne vem, ce sem ze komentirala kaj na to temo, a za vsak slucaj bom se enkrat :) Letos mi je to celo zabavno ... v preteklih obiskih Peruja sem se vedno pocutila kot nekaksen cudak, tokrat pa sem ze prisla do stopnje, da se lahko iskreno zafrkavam na ta racun. Spremeniti se pac itak ne da nic. Vsekakor pa barva kože in visina privabita poglede vecine in posledicno se velikokrat ponavljajo vprasanja: "¿De donde eres?" Odgovor, da sem iz Slovenije, vecini pove priblizno toliko, kot ce bi rekla, da sem iz Sturji, ma obicajno ostajam zvesta svoji drzavi in posledicno pojasnjujem, da je Slovenija v Evropi. Vceraj je bilo teh vprasanj kar malo overdose ... Na stadionu je namrec potekalo plesno tekmovanje v povezavi s karnevalom (tukaj karneval se kar traja in traja, a o tem boste lahko prebrali kaj vec, ko bom imela slike) in kot se za stadion spodobi, je bilo veliko ljudi in od tega jih je bilo kar veliko, ki jih je zanimalo od kje sem. Meddrugim sem dobila tudi zenitno ponudbo :)
Sicer pa tukaj zivljenje poteka po svoji pocasni in preprosti verziji. Kar gre hitro je ocitno samo ura na internetu, tako da bom tudi danes bolj na hitro koncala. :)

ponedeljek, 16. februar 2015

Grah

Bom verjetno bolj na hitro napisala eno objavico. Ker v Acobambi je pac treba uporabljati javni internet (ce ne crkne, je prav spodobno hiter) :) Od petka sem namrec spet v hribih. Sem malo usla pred limensko vrocino in odsla v kraje, kjer ima nebo barve in kjer obstajajo tudi zvoki, ki jih ne proizvajajo prevozna sredstva. Ja, ob prihodu v Acobambo, ob 5h zjutraj, se je lahko slisalo pticje petje kot pri nas spomladi. Kot pa je ocitno ze obicajno, sem prvi dan prezivela nekako med posteljo in skodelicami kokinega caja. Ocitno se pozna EMSO in je vsakic malo huje :) Pravzaprav sem prisla k sebi komaj v soboto, ko sem pozvecila malo koke. V soboto sem, kljub ne najboljsemu stanju, odsla v Cconocc obirat grah. Ocitno je bil tukaj v soboto dan za obiranje graha in so vse bili na svojih chacrah in obirali, kar so pridelali. Moja pomoc je bila sicer bolj uborna (naporno je delati na 3500 metrih visine), a sem vsaj malo varovala enega od otrok, ki so bili zraven (v bistvu nas je bilo vsega skupaj 5 - 3 funkcionalni in 2 za stevilo :) ). In ce drugega ne, verjetno ni veliko Slovencov, ki so obirali grah v Cconoccu.
Slik tokrat ne bo, ker 1. imam kabel v Limi, 2. ne da se mi se ukvarjati s slikami po javnih racunalnikih :)

No, pa sem le prisla do slik :)









četrtek, 12. februar 2015

Na pescenih hribih

Ko sem včeraj pisala o hiši in restavraciji, sem verjetno pozabila povedati, da ima bolj malo oken ter zgolj mini dvorišče, zato po delavniku v kuhinji pogosto občutim pomanjkanje zraka, neba, svobode ... Tako da so pohajkovanja po bližnji in malo bolj daljni okolici zelo dobrodošel vir pogleda na nebo (pa čeprav nekoliko oblačno). Včeraj sem spoznavala Huaycan - del Lime, ki je oddaljen 1 sol vožnje s carrotom. :) Ponavadi, ko odidemo na take pohode, nikoli ne vem točno, kam gremo in kaj naj bi tam počeli. Tako da sem tudi včeraj pač sledila Angelu. Na tržnici smo se srečali z njegovim bivšim sošolcem, ki že nekaj časa živi v tem koščku Lime. In tako smo se med klepetom o Sloveniji in Peruju počasi povzpeli na hrib nad Huaycanom (ime je baje dobil po huaycotih ... če ne veste, kaj je to, pobrskajte pa perujskih novicah, ravno v ponedeljek je bil huayco v Chosici).


  V Limi je zanimivo opazovati, kako nastaja mesto - brez problema lahko opaziš mejo med hišami, ki so že dlje časa na določeni lokaciji, in hišami, ki so se pojavile nedavno. Tako imenovane invazije (invasiones) so preproste barake iz preprostega gradbenega materiala, brez vode, elektrike in ostalih stvari brez katerih si večina od nas ne predstavlja življenja. Po pripovedovanju našega vodiča, je hitrost postavitve elektrike, vode in kanalizacije odvisna tudi od zagnanosti tam živečih ljudi. Iz Huaycana so baje pred nekaj leti šli do vlade, tako da imajo zdaj to urejeno. No, vsaj tiste nekoliko nižje hišice. Ene izmed bolj zanimivih invazij so te Banderitas - hišice prepleskane v barvo perujske zastave. Baje so se pojavile pred par leti ob času fiestas patrias.



Gledano iz vidika prebivalke zelene Slovenije, so ti hribi eno zelo neprijazno okolje za življenje - sam kamen in mivka, ki ti otežujeta že vzpon na hrib, kaj šele bivanje. A tako gre to v Limi. In če bo vse po sreči, bodo te hišice počasi dobile vse priključke, pred njimi bodo zasadili kak kaktus in življenje bo šlo naprej.


Je bil pa na vrhu hriba res lep razgled na celo območje, kjer živi nekaj več kot 100 000 ljudi. Opažam, da letos na taka mivkasta področja gledam na drugačen način kot včasih. Saj niti ne znam pojasniti v čem je drugačen, a verjetno bi lahko rekla, da je bolj realen in manj sentimentalen. V življenju pa moraš včasih tudi skozi take puščave, preden tvoja hišica postane malo lepši kraj za bivanje. No, pa saj tudi v tej mivki je kaj lepega. Recimo sončni zahod.




Jutri se pa baje le odpravimo v bolj zelene konce Peruja - nazaj v Acobambo. Najprej je bilo govora, da bomo šli v ponedeljek, nato smo v ponedeljek kupili vozovnice za mamo Claro in papa Juliana za torek, s Jesusom pa naj bi šla danes. Na koncu za danes več ni bilo prostora v avtobusih, tako da greva jutri (ps. danes je iz perujskega vidika sreda).
Itak pa je hora peruana zelo relativna stvar. Ahorita recimo v najboljšem primeru pomeni "čez pol ure" ... ali pa mogoče kaj več. Relativen je v bistvu tudi prostor. Če nekdo reče, da je neka stvar aqui cerquita, to pomeni, da je verjetno oddaljena nekaj kilometrov. Recimo prigoda iz Acobambe, ko je ena ženska razlagala, da živi "tukaj blizu" in sem po malem že začela gledati, katera bi lahko bila njena hiša. Tekom pogovora je povedala, da je do njene hiše približno 7 kilometrov.

No, zdaj pa res dovolj za tokrat. Recimo, da se bom v Acobambi spravila kaj do interneta, da vam sporočim, če sem uspešno prestala vse huaykote in prepade :)


sreda, 11. februar 2015

Ena iznad kuhinje

Danes se je hiša občutno spraznila, saj je tukaj 5 ljudi manj (od tega 3 od ta bolj glasnih :) ), tako da obstaja nekoliko večja verjetnost, da kaj napišem o tem, kje in kaj je naslov, ki sem ga napisala ob vstopu v državo.
Torej ... letos imam bazo v delu Lime z imenom Ate Vitarte. Za tiste, ki ste kdaj pobrskali po zemljevidu Lime - to je približno na pol poti med Chosico in Limo. Ob glavni cesti. In ob železnici. Pri prejšnji objavi, si lahko ogledate, kako izgleda bližnja okolica.
Naše hiše ni težko najti.



Tisti bolj pozorni opazovalci fotografij ste verjetno lahko prebrali, da ta hiša ni samo hiša, ampak je tudi restavracija. Življenje v restavraciji ima kar nekaj prednosti. Recimo to, da si lahko iz menuja malo pokombiniraš, kaj boš jedel, pa da včasih ostane (običajno namerno) kaka stvar od jedi po naročilu (recimo cebiche), pa da imaš priložnost spoznavati različne jedi, pa da so vedno na voljo sestavine za kak fin sok ... Zadnji teden sem namreč kar veliko časa preživela v kuhinji. No, saj posodo sem začela pomivati že prve dni, kar smo bili tukaj, a kasneje sem približno poštekala tudi sistem serviranja, pa lupljenja krompirja in ostalih neškodljivih stvari. Ta teden so me celo pripravili, da sem nekajkrat postregla hrano. Ampak pri pomivanju posode se počutim bolj konstruktivna :)


Nikoli nisem delala v gostinstvu, tako da ne morem primerjati kako je pri nas, a glede na izkušnje z raznih pedagoških konferenc, kjer se je velikokrat omenjala kratica HACCP, bi si upala trditi, da je tukaj nekoliko drugače. Nihče se ne sekira pretirano glede ničesar. Za rezanje različnih stvari se uporablja bolj ali manj iste nože in deske, pomije se jih, ko so res ekstra umazani, uporabi se prostor, ki je na voljo ... Skratka, ne komplicira se. In vsi živijo/mo normalno.
Če mislite, da se za led uporablja zavreto vodo, se pač motite. To se zaenkrat videla početi le eno osebo. No, pa sama tudi dam prevreto vodo, če jo dobim, sicer pa skomignem z rameni in natočim vodo iz pipe. Če je. Kajti običajno smo brez vode od 9h zvečer. Občasno tudi prej. Enkrat ponoči pa jo dobimo nazaj. Ni pa nujno, da ta sistem drži. Danes je npr. vode zmanjkalo tudi čez dan. A kuhinja je normalno funkcionirala z nekaj vedri prinešene vode (ja, krožnike smo umili bolj na približno :) ). No, saj po enih dveh urah smo nazaj dobili vodo. Je zanimivo, kako si vesel tistega curka iz pipe.
Se mi zdi, da nisem kaj dosti povedla o samem sistemu restavracije. Načeloma je vsak dan, razen ob nedeljah, menu z dvema predjedema (ena od njih je juha, saj smo vendar v Peruju :) ) in dvema glavnima jedema. Vsak dan pa dobimo tudi kako jed po naročilu. Restavracija se načeloma odpre ob 11:30, ko običajno vsaj ena jed ni pripravljena. Takrat nastane malo panike, ampak ne preveč. Razen, če pride kaj več zgodnjih gostov. V tem primeru jih slišimo od Augustine, ki običajno streže od začetka. Ko pride še Maria Luz, dobimo dvojno dozo kričanja. V kuhinji je glaven Angel, ki se običajno ne sekira preveč zaradi kričanja svojih sester. Pomočnikov je več in zdi se mi, da pač pomaga, kdor je tukaj. Bolj stalen pomočnik je Alfredo, drugi pa, ko pridejo na obisk. Recimo mama Clara, pa Magdalena, pa še kdo. Verjetno sodi k stalnim tudi Isabel, ki pa je ta mesec ni doma. Jesus je vsega po malem - zjutraj nabavlja na tržnici, kasneje pomaga v kuhinji in strežbi. Jaz se držim v kuhinji, a včasih vseeno malo popestrim dan gostom, ki malo čudno pogledajo, kaj dela neka gringinja v kuhinji. :)
Ma verjetno sem pozabila še kaj napisati, a tukaj počasi postaja ura že malo pozna. In čeprav sem vajena poznega odhajanja v posteljo (dva dni nazaj je npr. prišla Majedi ob 2h zjutraj in rekla, da ne more spati in če ji lahko dam kako igrico na računalniku, da bo vadla poštevanko ... in pupa je ob 2h ponoči se ukvarjala z računanjem, jaz pa na pol spala zraven in se spraševala, če so ji njeni strici res morali govoriti, da se mora pridno učiti :D ), bom počasi zaključila s pisanjem in vsam dala le še nekaj slik iz kuhinje.

Ps. povejte moji noni, naj se ne boji, saj si nisem dobila dela tukaj ... delam samo na črno :)

Pripravljeno za serviranje

Če daš riž na krožnik za glavno jed, težko fališ

Sopa con su carne

Anticuchos (brez rdeče omakce :) )

Ja, riž gre k vsemu

Lentejas in še nekaj, kar sem pozabila ime


Causa s tuno
Nejki za cimro, pa Ester, pa še kwoga :P


nedelja, 8. februar 2015

Kaj si ti nor!

Ker je bil 14 dni z nami tudi en Štajerc (in pod Štajerc ni mišljen Vlado :) ), je bila to (naslov objave)  večkrat uporabljena fraza med drenjanjem v carrotih. Ja, tokratna objava bo namenjena prometu v Limi.
Sicer bolj težko primerjam stanje na cestah leta 2007, 2008 in zdaj, saj se mi zdi, da sem letos precej bolj pogosta udeleženka limenskega prometa. A kar lahko primerjam, je moje dojemanje prevoznih sredstev. Predvsem 2007 je peštanje v ta malih kombijih pomenilo veliko atrakcijo, še posebej, če to ni bil posebej za nas najeti kombi. Zanimivo se nam je zdelo, kako nas vsi gledajo in zanimivo se nam je zdelo, da smo se uspeli vsi spraviti na tisto malo prostora. Čez čas spoznaš, da so se tukaj vsi navajeni gužvati, iskati svoj kotiček tal za stanje in kotiček palice za držanje. Čez čas spoznaš, da je kar luksuz, če imaš prostor za stanje. Če pa si v kakem od velikih kombijev, v katerih lahko stojiš skoraj pokonci, je pa to sploh ekstra luksuz. Tudi sedišča pogosto niso nič bolj udoben način potovanja. Sicer obstajajo avtobusi in kombiji, kjer je življenjskega prostora presenetljivo veliko, a še več je takih, kjer si pač sarkastično rečeš, da boš v naslednjem življenju manjši. Ja, v Peruju je naporno biti 185 cm visoka gringinja.



V povezavi s prometom sem ugotovila tudi, da tukaj več ali manj vsi skušajo priti s prevoznim sredstvom kar najbližje končni destinaciji. Ko te carro odloži in ko bi imel še kakih 10 ali pa 15 minut hoje, vzameš mototaxi. Podplati pač stanejo. :) 
Presenetilo me je tudi, da očitno dobro prenašam vse prepihe. Tukaj so pač ponavadi odprta vsa okna, da pride do potnikov vsaj kaka molekula zraka. Ko sem enkrat šla na tržnico še z mokrimi lasmi, sem bila prepričana, da bom za sladico pri kosilu jedla lekadol, pa me začuda ni nič bolelo. Očitno sem se dobro aklimatizirala. :)
Pod promet seveda spada tudi nov fensi šmensi metro. Njegova pozitivna stvar je, da je speljan nad Limo, tako da si lahko ogledaš Limo od zgoraj. In če že govorim o vlakih ... mimo naše hiše vsake nekaj časa pripelje vlak in vedno zelo jasno opozarja na svoj prihod. Predvsem tiste v nočnih urah zelo težko preslišiš.




Sem pa ugotovila, da v Limi obstajajo tudi fensi avti (nekajkrat sem se celo peljala z nekaterimi te sorte) in da v bistvu ta kaos od prometa funkcionira. Sicer počasi (povprečno kakih 15 km/h) in kaotično (kot se za kaos spodobi), a nekako gre. In tako se ob piskanju, kričanju sprevodnikov (baja, baja, baja, sube, sube, sube ...), menjavanju pasov, žlajfanju in speljavanju počasi (ampak res počasi) pripelješ do Huachipe, paradero La cruz.


četrtek, 5. februar 2015

Pri nas pa ni snega :)

Sem imela namen napisati nekaj drugega, a ker zadnje case poslusamo o snegu, ki ga obetajo v prihodnjih dneh, bom malo napisala, kako je bilo prejsnji teden, ko smo se odpravili nekaj kilometrov juzno od Lime ... na morje :) Sli smo v en bolj ali manj pocitniski kraj, kjer imajo prijatelji od Huaman Quispejevih najeti del pocitniske hisice. Takoj, ko smo izstopili iz avtobusa, nas je pozdravil pristen morski zrak.

Palme za Zdenko :)
Odpravili smo se v sredo popoldne, kar v jeziku limenskega prometa pomeni, da smo prispeli zvecer. Tako sa smo se malo sprehodili po obali, ugotovili, da je res povsod prepovedano kuriti ogenj, na hitro naredili pesceni grad in odsli v hisico na obilno vecerjo.


Ps. mango je bu rejs ful fin :)

Naslednje jutro so nekateri odsli, ker je bilo treba na delo in v solo. Drugi smo ostali, poiskali kvaker za zajtrk, zbudili ostale in cez dolgo le odsli na plazo. Fora je bila predvsem v tem, da je kar nekaj clanov nase odprave prvic videlo morje malo bolj od blizu. Zato je bilo se toliko bolj zanimivo skakanje po valovih. Seveda so se vsi dobri nameni o tem, da se ne bom zmocila, koncali ze po kakih treh valovih :)



Tako, zdaj pa lahko naprej uzivate v sneznih metezih ;)

sreda, 4. februar 2015

Tres mocosos

Od mojega zadnjega Peruja se je spremenilo marsikaj. Meddrugim so na svet prišli tudi junaki tokratne objave. No, Majedi je bila rojena že prej, saj bo letos imela 8 let, a tudi o njej nisem vedela kaj več od tega, da obstaja. In tako sem dobrih 14 dni nazaj na bližnji tržnici prvič srečala Magdaleno in tri male razbojnike: Majedi, Anyeli in Davida. Majedi je v prvih dveh minutah najinega poznanstva poskenirala vse: od tega kaj in kako sem oblečena, do zob, očal in vsakega najmanjšega mozoljčka (njene sposobnosti opazovanja tovrstnih pojavov verjetno presegajo sposobnosti povprečne najstnice). Anyeli je bila takrat precej boječa in se je raje držala v varnem zavetju mame in ostalih tet (punce so si šle sposoditi obleke za Angelovo diplomo ... tako da so bile vse sestre na kupu), David pa je tudi bolj zadržano gledal neko čudno veliko bitje.
No, ni trajalo prav dolgo, ko sta tudi mlajšedva pozabila na strah. Včasih še preveč :D
Torej ... Majedi je zgovorna, firbčna, nikoliprimiru sedemletnica.


Eden od mnogih poskusov selfija (tukaj še niso moderne selfi palce :) )

Anyeli, ki jo kličejo tudi Pita bo letos imela 6 let in je na trenutke malo bolj mirna od starejše sestre, a na obrazu se ji vedno riše en navihan pogled, ki že od daleč nakazuje, da ima namen ušpičiti kako neumnost. 

Carga me!!!!!!

David, občasno Isai ali Coris, ima tri leta in pol. Na začetku si ni preveč upal blizu, kmalu pa so tiste velike črne očke ugotovile, da so veliki odrasli praktični za igro.


Con tia Maria Luz


Ja, tukaj ni nikoli dolgčas. Vedno se kdo smeje ali joče. Vedno je en kup stvari po celi hiši. Vedno imaš nekoga pod nogami, ki hoče, da ga nosiš, ki te žečka, ali pa želi, da mu zapoješ Miška kaško kuhla (paša slišati kaj slovenskega, ko si sam v španskogovorečem okolju :) ), vedno je treba prakticirati vzgojo za uboganje, pospravljanje ... Skratka vse kar spada k bivanju z otroki, ki niso nikoli pri miru.


nedelja, 1. februar 2015

Še malo Acobambe

Da se končno rešim starih dolgov in napišem še kaj o Acobambi oz. da povem, kaj je bil pravzaprav glavni vzrok našega odhoda v hribe. Enkrat sredi septembra me je klical Daniel, da je Monica vprašala, če bi bila mogoče jaz pripravljena biti krstna botra njenemu sinu in posledično, če bi šla januarja v Peru. Če se prav spomnim, sem še v istemu pogovoru rekla: "Ok, pa pejmo v Peru!" Zame, ki se običajno bolj zamudniške sorte, je bila to ekstremno hitra odločitev. Sicer sem imela kasneje nekaj pomislekov glede svojega botrstva, saj sem navajena, da je moj prvi krščenec na dosegu kratkega obiska, (v Acobambo pa pač ne moreš skočiti za eno urico), a sem po dobrem premisleku ugotovila, da tako ali tako nihče od nas ne ve, kam in kako vodijo življenjske poti.

Tako, uvod poznate, zato se lahko preselim v Acobambo, 4 mesece po tem telefonskem pogovoru. Krst so združili še z zaroko na huancaveliški način, saj je fant od Monice iz Huancavelike. Stvar je zgledala tako, da so kako uro ali dve po dogovorjenem čas (hora peruana) prišli njegova mama, teta, stric z družino in dva prijatelja. Mama Clara jim je postregla z župo (mi smo svoj del že predčasno pojedli), oni pa so razdelili vsakemu svoj kupček koke. In tako se je počasi začel večer. Ura je bila približno 9. V začetku je bil pogovor precej zadržan, poln nekih vljudnostnih fraz, pa vprašanj o Esloveniji, o tem, da je bilo pri nas za novo leto zelo mrzlo, bolj mrzlo kot v Huancaveliki, pa da pri nas tudi raste sadje ... tekom večera smo se dotaknili celo nekaj političnih in zgodovinskih tem (a v tej debati je sodeloval več ali manj samo Jesus, saj se mi zdi, da gostje niso dobro vedeli od kod prihaja madrida njihovega malega sorodnika :) ). Stric bodočega zaročenca je prinesel steklenico vina, ki se ga je pilo iz malega kozarčka - vsak je spil približno štamperli vina in podal kozarček naprej. 


Počasi se je bližala polnoč, ko se je začel bolj uradni del. V njem so si predvsem sorodniki ter Monica in Jhonny izmenjali misli. Precej neposredno z naštevanjem kaj koga pri komu moti in kaj bi moral spremeniti. Velik del pogovora je bil v kečui, predvsem mlajši govorci pa so uporabljali predvsem španščino. Ko so predebatirali bodoča zaročenca, so jim dajali tudi nasvete za življenje. Veliko teh nasvetov je bil zelo dobrih. Ko je bilo vse povedano, je zaročenčeva družina prinesla na mizo sladek kruh, košaro koke, pečeno jagnje, pivo, vino in košaro sadja za vsakega zaročenca. 


Prižgali so dve sveči, onadva pa sta pokleknila. 



Monica je dobila prstan, vsak od nas pa jima je izrekel nekaj dobrih misli. 



Ko je bil tega konec, je sledilo še nekaj krogov kozarčka vina (ta je krožil ves čas) in pive ter muzika. Čeprav je bilo malo prostora in čeprav se je tisti leseni pod sumljivo premikal, smo več ali manj vsi plesali. 



Ura pa je bila 3 zjutraj. Kot veli običaj Monica in Jhonny nista smela spati doma, zato sta odšla z njegovo družino v hotel/hostel ali kar je že to bilo. Ostali pa smo se tudi počasi spravili spat zavedajočse, da bo krst že čez 7 ur.



Krst je bil v krogu družine (bolj okrnjene, ker vsi zaradi obveznosti niso mogli iti).



 Vseh skupaj nas je bilo 14. A čeprav nas je bilo malo, smo med mašo tudi prepevali (s kitaro :) ) Obred je bil malo mešanica slovenskega in perujskega. Mojemu prvemu sobotru (no, v bistvu edinemu, saj sem bila tokrat samo jaz botra) bi bilo gotovo všeč, da so bile vključene tudi litanije :P 



Obred se je od tistega, ki ga poznam, še najbolj razlikoval pri krstni sveči - mali ni imel svoje sveče, smo pa vsi ostali držali prižgane sveče.



In tako je mali Steven Yusei nekega deževnega januarskega torka postal kristjan ...




Se mi zdi, da sem vam dala dovolj čtiva za to rundo. Če vas še kaj zanima, pa lahko brez problema vprašate :)