Kaj si ti nor!

Ker je bil 14 dni z nami tudi en Štajerc (in pod Štajerc ni mišljen Vlado :) ), je bila to (naslov objave)  večkrat uporabljena fraza med drenjanjem v carrotih. Ja, tokratna objava bo namenjena prometu v Limi.

Sicer bolj težko primerjam stanje na cestah leta 2007, 2008 in zdaj, saj se mi zdi, da sem letos precej bolj pogosta udeleženka limenskega prometa. A kar lahko primerjam, je moje dojemanje prevoznih sredstev. Predvsem 2007 je peštanje v ta malih kombijih pomenilo veliko atrakcijo, še posebej, če to ni bil posebej za nas najeti kombi. Zanimivo se nam je zdelo, kako nas vsi gledajo in zanimivo se nam je zdelo, da smo se uspeli vsi spraviti na tisto malo prostora. Čez čas spoznaš, da so se tukaj vsi navajeni gužvati, iskati svoj kotiček tal za stanje in kotiček palice za držanje. Čez čas spoznaš, da je kar luksuz, če imaš prostor za stanje. Če pa si v kakem od velikih kombijev, v katerih lahko stojiš skoraj pokonci, je pa to sploh ekstra luksuz. Tudi sedišča pogosto niso nič bolj udoben način potovanja. Sicer obstajajo avtobusi in kombiji, kjer je življenjskega prostora presenetljivo veliko, a še več je takih, kjer si pač sarkastično rečeš, da boš v naslednjem življenju manjši. Ja, v Peruju je naporno biti 185 cm visoka gringinja.

V povezavi s prometom sem ugotovila tudi, da tukaj več ali manj vsi skušajo priti s prevoznim sredstvom kar najbližje končni destinaciji. Ko te carro odloži in ko bi imel še kakih 10 ali pa 15 minut hoje, vzameš mototaxi. Podplati pač stanejo. :) 

Presenetilo me je tudi, da očitno dobro prenašam vse prepihe. Tukaj so pač ponavadi odprta vsa okna, da pride do potnikov vsaj kaka molekula zraka. Ko sem enkrat šla na tržnico še z mokrimi lasmi, sem bila prepričana, da bom za sladico pri kosilu jedla lekadol, pa me začuda ni nič bolelo. Očitno sem se dobro aklimatizirala. :)

Pod promet seveda spada tudi nov fensi šmensi metro. Njegova pozitivna stvar je, da je speljan nad Limo, tako da si lahko ogledaš Limo od zgoraj. In če že govorim o vlakih ... mimo naše hiše vsake nekaj časa pripelje vlak in vedno zelo jasno opozarja na svoj prihod. Predvsem tiste v nočnih urah zelo težko preslišiš.

Sem pa ugotovila, da v Limi obstajajo tudi fensi avti (nekajkrat sem se celo peljala z nekaterimi te sorte) in da v bistvu ta kaos od prometa funkcionira. Sicer počasi (povprečno kakih 15 km/h) in kaotično (kot se za kaos spodobi), a nekako gre. In tako se ob piskanju, kričanju sprevodnikov (baja, baja, baja, sube, sube, sube ...), menjavanju pasov, žlajfanju in speljavanju počasi (ampak res počasi) pripelješ do Huachipe, paradero La cruz.