Na pescenih hribih

Ko sem včeraj pisala o hiši in restavraciji, sem verjetno pozabila povedati, da ima bolj malo oken ter zgolj mini dvorišče, zato po delavniku v kuhinji pogosto občutim pomanjkanje zraka, neba, svobode ... Tako da so pohajkovanja po bližnji in malo bolj daljni okolici zelo dobrodošel vir pogleda na nebo (pa čeprav nekoliko oblačno). Včeraj sem spoznavala Huaycan - del Lime, ki je oddaljen 1 sol vožnje s carrotom. :) Ponavadi, ko odidemo na take pohode, nikoli ne vem točno, kam gremo in kaj naj bi tam počeli. Tako da sem tudi včeraj pač sledila Angelu. Na tržnici smo se srečali z njegovim bivšim sošolcem, ki že nekaj časa živi v tem koščku Lime. In tako smo se med klepetom o Sloveniji in Peruju počasi povzpeli na hrib nad Huaycanom (ime je baje dobil po huaycotih ... če ne veste, kaj je to, pobrskajte pa perujskih novicah, ravno v ponedeljek je bil huayco v Chosici).

  V Limi je zanimivo opazovati, kako nastaja mesto - brez problema lahko opaziš mejo med hišami, ki so že dlje časa na določeni lokaciji, in hišami, ki so se pojavile nedavno. Tako imenovane invazije (invasiones) so preproste barake iz preprostega gradbenega materiala, brez vode, elektrike in ostalih stvari brez katerih si večina od nas ne predstavlja življenja. Po pripovedovanju našega vodiča, je hitrost postavitve elektrike, vode in kanalizacije odvisna tudi od zagnanosti tam živečih ljudi. Iz Huaycana so baje pred nekaj leti šli do vlade, tako da imajo zdaj to urejeno. No, vsaj tiste nekoliko nižje hišice. Ene izmed bolj zanimivih invazij so te Banderitas - hišice prepleskane v barvo perujske zastave. Baje so se pojavile pred par leti ob času fiestas patrias.

Gledano iz vidika prebivalke zelene Slovenije, so ti hribi eno zelo neprijazno okolje za življenje - sam kamen in mivka, ki ti otežujeta že vzpon na hrib, kaj šele bivanje. A tako gre to v Limi. In če bo vse po sreči, bodo te hišice počasi dobile vse priključke, pred njimi bodo zasadili kak kaktus in življenje bo šlo naprej.

Je bil pa na vrhu hriba res lep razgled na celo območje, kjer živi nekaj več kot 100 000 ljudi. Opažam, da letos na taka mivkasta področja gledam na drugačen način kot včasih. Saj niti ne znam pojasniti v čem je drugačen, a verjetno bi lahko rekla, da je bolj realen in manj sentimentalen. V življenju pa moraš včasih tudi skozi take puščave, preden tvoja hišica postane malo lepši kraj za bivanje. No, pa saj tudi v tej mivki je kaj lepega. Recimo sončni zahod.

Jutri se pa baje le odpravimo v bolj zelene konce Peruja - nazaj v Acobambo. Najprej je bilo govora, da bomo šli v ponedeljek, nato smo v ponedeljek kupili vozovnice za mamo Claro in papa Juliana za torek, s Jesusom pa naj bi šla danes. Na koncu za danes več ni bilo prostora v avtobusih, tako da greva jutri (ps. danes je iz perujskega vidika sreda).

Itak pa je hora peruana zelo relativna stvar. Ahorita recimo v najboljšem primeru pomeni "čez pol ure" ... ali pa mogoče kaj več. Relativen je v bistvu tudi prostor. Če nekdo reče, da je neka stvar aqui cerquita, to pomeni, da je verjetno oddaljena nekaj kilometrov. Recimo prigoda iz Acobambe, ko je ena ženska razlagala, da živi "tukaj blizu" in sem po malem že začela gledati, katera bi lahko bila njena hiša. Tekom pogovora je povedala, da je do njene hiše približno 7 kilometrov.

No, zdaj pa res dovolj za tokrat. Recimo, da se bom v Acobambi spravila kaj do interneta, da vam sporočim, če sem uspešno prestala vse huaykote in prepade :)