Acobamba

Acobamba je manjše mestece na višini cca. 3400m in s 5000 prebivalci. Ulice so prašne in le ena je iz nekakšnega betona, hiše pa povečini majhne, narejene iz blatnene opeke

in pokrite s korci (da bi bilo kot v Ajdovščini, manjkajo le kamni :) ).Podobnost z našimi kraji je tudi v tem, da tudi tukaj raste bzga, le da jo je mogoče tu najti tudi kot lepo gojen grm v mestnih vrtovih.No, za razliko od Ajdovščine in vseh ostalih slovenskih mest in vasi, tukajšnji otroci ne sedijo za računalniki, temveč se igrajo in skupaj odkrivajo svet.Ljudje večinoma delajo na svojih chacrah (chacra=njiva … ponavadi vseh mogočih oblik razen pravokotne) in skrbijo za svoje osličke, bike, ovce in kako kokoš. Indijanske ženske so oblečene v krila, na glavi pa imajo spleteni 2 dolgi črni kiti in klobuk. Obleka moških ni tako drugačna od naših oblek. Oboji pa za prenašanje stvari (ženske pa tudi otrok) uporabljajo pisane mante.
Je pa v Acobambi tudi veliko internetov (na katere nismo vstopili, tako da ne morem poročati o hitrosti le teh.) ter avtomobilov – od krip, ki pa očitno na nek čudežen način vseeno peljejo, do fensi terencev (z enim od teh smo se tudi mi vozili). A ti fensi terenci so zelo redki, saj naj bi bila Huancavelica in prav pokrajina Acobamba najrevnejši predel Peruja na katerega so vse prejšnje vlade pozabile. Vsaj tako sta nam povedala teta Veronica in stric Jorge (družinska prijatelja od Huaman Quispovih, ki sta bila vir tudi nekaterih drugih zgoraj napisanih informacij :)).
In tako ti kraji še vedno ostajajo razpeti med tradicijo in željo po razvoju. Velikokrat so se nam opravičevali zaradi skromnosti in preprostosti, čeprav je bilo prav to tisto, kar je bilo meni všeč – neobremenjenost s preostalim svetom, preprostost in čudovita pokrajina.