Še malo Acobambe

Da se končno rešim starih dolgov in napišem še kaj o Acobambi oz. da povem, kaj je bil pravzaprav glavni vzrok našega odhoda v hribe. Enkrat sredi septembra me je klical Daniel, da je Monica vprašala, če bi bila mogoče jaz pripravljena biti krstna botra njenemu sinu in posledično, če bi šla januarja v Peru. Če se prav spomnim, sem še v istemu pogovoru rekla: "Ok, pa pejmo v Peru!" Zame, ki se običajno bolj zamudniške sorte, je bila to ekstremno hitra odločitev. Sicer sem imela kasneje nekaj pomislekov glede svojega botrstva, saj sem navajena, da je moj prvi krščenec na dosegu kratkega obiska, (v Acobambo pa pač ne moreš skočiti za eno urico), a sem po dobrem premisleku ugotovila, da tako ali tako nihče od nas ne ve, kam in kako vodijo življenjske poti.

Tako, uvod poznate, zato se lahko preselim v Acobambo, 4 mesece po tem telefonskem pogovoru. Krst so združili še z zaroko na huancaveliški način, saj je fant od Monice iz Huancavelike. Stvar je zgledala tako, da so kako uro ali dve po dogovorjenem čas (hora peruana) prišli njegova mama, teta, stric z družino in dva prijatelja. Mama Clara jim je postregla z župo (mi smo svoj del že predčasno pojedli), oni pa so razdelili vsakemu svoj kupček koke. In tako se je počasi začel večer. Ura je bila približno 9. V začetku je bil pogovor precej zadržan, poln nekih vljudnostnih fraz, pa vprašanj o Esloveniji, o tem, da je bilo pri nas za novo leto zelo mrzlo, bolj mrzlo kot v Huancaveliki, pa da pri nas tudi raste sadje ... tekom večera smo se dotaknili celo nekaj političnih in zgodovinskih tem (a v tej debati je sodeloval več ali manj samo Jesus, saj se mi zdi, da gostje niso dobro vedeli od kod prihaja madrida njihovega malega sorodnika :) ). Stric bodočega zaročenca je prinesel steklenico vina, ki se ga je pilo iz malega kozarčka - vsak je spil približno štamperli vina in podal kozarček naprej. 

Počasi se je bližala polnoč, ko se je začel bolj uradni del. V njem so si predvsem sorodniki ter Monica in Jhonny izmenjali misli. Precej neposredno z naštevanjem kaj koga pri komu moti in kaj bi moral spremeniti. Velik del pogovora je bil v kečui, predvsem mlajši govorci pa so uporabljali predvsem španščino. Ko so predebatirali bodoča zaročenca, so jim dajali tudi nasvete za življenje. Veliko teh nasvetov je bil zelo dobrih. Ko je bilo vse povedano, je zaročenčeva družina prinesla na mizo sladek kruh, košaro koke, pečeno jagnje, pivo, vino in košaro sadja za vsakega zaročenca. 

Prižgali so dve sveči, onadva pa sta pokleknila. 

Monica je dobila prstan, vsak od nas pa jima je izrekel nekaj dobrih misli. 

Ko je bil tega konec, je sledilo še nekaj krogov kozarčka vina (ta je krožil ves čas) in pive ter muzika. Čeprav je bilo malo prostora in čeprav se je tisti leseni pod sumljivo premikal, smo več ali manj vsi plesali. 

Ura pa je bila 3 zjutraj. Kot veli običaj Monica in Jhonny nista smela spati doma, zato sta odšla z njegovo družino v hotel/hostel ali kar je že to bilo. Ostali pa smo se tudi počasi spravili spat zavedajočse, da bo krst že čez 7 ur.

Krst je bil v krogu družine (bolj okrnjene, ker vsi zaradi obveznosti niso mogli iti).

 Vseh skupaj nas je bilo 14. A čeprav nas je bilo malo, smo med mašo tudi prepevali (s kitaro :) ) Obred je bil malo mešanica slovenskega in perujskega. Mojemu prvemu sobotru (no, v bistvu edinemu, saj sem bila tokrat samo jaz botra) bi bilo gotovo všeč, da so bile vključene tudi litanije :P 

Obred se je od tistega, ki ga poznam, še najbolj razlikoval pri krstni sveči - mali ni imel svoje sveče, smo pa vsi ostali držali prižgane sveče.

In tako je mali Steven Yusei nekega deževnega januarskega torka postal kristjan ...

Se mi zdi, da sem vam dala dovolj čtiva za to rundo. Če vas še kaj zanima, pa lahko brez problema vprašate :)