Drobtinice 4

Verjetno ste že opazili, da Drobtinice nastajajo po sistemu brez sistema. Bom kar nadaljevala v tem stilu in jih verjetno tudi zaključila. 4 ni ravno pravljično število, a po drugi strani so Inki svojo staro državo imenovali Tawantinsuyu (4 strani neba), tako da bo štirica kar prava za konec. Mogoče pa kdaj dobim še kak navdih in kaj napišem o preteklih dveh mesecih.

Slovo št. 4 ... pravzaprav je bilo slovo od Acobambe trikratna stvar. Prvič, januarja, se nisem kaj dosti obremenjevala, saj sem načrtovala ponoven prihod v februarju; tretjič, marca, sem se že navadila, da se lahko v Acobambo večkrat pride. Drugič, februarja, pa mi je bilo kar težko zapustiti te kraje. Se jih človek kar navadi.

Prometni znaki ob poti ... so zanimivi že zato, ker so drugačni. Zanimivi so tudi, ker jih nihče ne upošteva. No, tistega, da je treba voziti po desni, se celo upošteva ... vsaj ko nasproti pripelje kak ogromen tovornjak. Omejitev hitrosti pa recimo da velja v ta hudih ovinkih, sicer pa so vozili (avtomobili) tudi do 140 na uro.

Ovinki ... so pogosta stvar. Za tiste, ki ne razumete, bom napisala preprosto formulo, da boste vedeli, zakaj nam je bilo to že od prvih stikov s perujskimi cestami davnega leta 2007 smešno. Cu=Ku; v=b ... španščina zna biti kar zanimiva.

¿De dónde eres?  ... je bilo eno od bolj pogostih vprašanj. Ponavadi sem ga slišala ali od otrok ali od cca. petdesetletnikov ali pa od vaške obveščevalne službe (radovedne ženske). Odgovor bolj ali manj ni bil pomemben oz. je bilo vseeno, kaj rečem, glede na to, da nisem iz Estados Unidos, Espanie, Francie ali kake podobne poznane države.

Wallpa ... ali kako sem se jaz naučila novo besedo v kečui, mama Clara pa je po novem kokoš klicala "kokoš". :)

Aji ... in še ena slika ukradena z Wikipedije, saj je dotični aji amarillo očitno izpadel iz fotošutinga v kuhinji. Je pa to ena pekoča stvar, ki se jo uporablja npr. za papa a la huancaina. In nekoč (ko sem prišla iz Acobambe, ergo po noči z 0 urami spanja) so mi dali za odstranjevati peške in žili in kar je pač znotraj. Nekajkrat sem že videla, kako to stržejo z žlico in ni se mi zdelo, da bi bilo nekaj, za kar bi moral biti hudo pameten. Česar pa nisem vključila v svoj program dela, je bilo, da bi se poskušala čimmanj dotikati notranjosti ajija. In kot da to ne bi bilo dovolj, sem se z rokami prijela obraza. In ko sem, prepričana, da sem si sprala roke, želela sprati še obraz, sem pekočino prenesla še v oči. Sem kar nekaj časa mižala, kožo pa sem izpirala z mešanico limona in soli (dejansko pomaga) ... a prsti so me vseeno pekli še naslednji dan. :)

WC ... ki pa je letos bil bolj ali manj normalnih oblik (dotičnega s slike sem samo mimogrede opazila). Dobro, včasih je splakovanje delovalo po sistemu štenakov, a nič pretresljivega in nenavadnega. Pa moram se tudi pohvaliti, da sem pri javnih WCjih imela kar srečo in sem le enkrat plačala tistega pol sola, kolikor je običajna "vstopnina" za javna stranišča. In še ena zanimivost - v enem nakupovalnem središču imajo posebna stranišča za otroke.

Aguamasiki ... je nekaj, kar je v Sloveniji gotovo lažje dostopno in tudi boljše (voda namreč). Ugotoviš, da je kar luksuz, ko ti ni treba prekuhavati vode, ko imaš cel dan možnost, da s premikom enega gumba priteče hladna tekočina (ali pa topla ... odvisno od potrebe). 

Ps. če ne veste, kaj je masiki, se ne obremenjujte. Gre namreč za besedo v kečui, ki pa se jo je v določenem obdobju (predvsem januarja) dodajalo skoraj vsaki drugi besedi. Ne vem od kje je točno bila fora, a ob našem prihodu je bila že popularna. Medtem, ko sem bila v Acobambi, se je očitno opustilo uporabo, tako da sem se, ko sem jo kasneje spet slišala, počutila kot ko med pospravljanjem sobe odkrijem kako pozabljeno stvar.

Slana voda ... pa je nekaj, kar mi je všeč. In tako vsako leto najdemo nekaj časa za popoldanski izlet do obale s katere vsako leto privlečem polne žepe kamenčkov ... (ma saj jih je še veliko; sem jih pustila še kaj za vas). :)

Cerro san Cristobal ... smo tokrat dali na listo "para otra vez". Sem ga nekajkrat videla od spodaj in se počasi že znala orientirati po njem. Drugače je pa to tisti hrib na katerega smo šli leta 2007 v precejšnji megli.

Med mnogimi popotovanji ... po Carreteri Central mi je večkrat v oči padel zgornji napis. Se mi je zdelo zanimivo, glede na to, da so pri nas standardni oglasi za delo taki, ki iščejo ljudi z (2-letnimi) izkušnjami.

Napis ... ki sem ga videla tudi samo enkrat. Mogoče se je malo poznalo, da nisem prav pogosto zahajala v ta urejene dele mesta. V večini Peruja se psi tako ali tako prosto sprehajajo po ulicah in v večini primerov njihov lastnik ni znan.

Če smo že pri besedah ... to je ena od strani nekakšnega kratkega priročnika za angleščino. Prvi stolpec so besede v angleščini (ste verjetno ugotovili), drugi je izgovorjava na španski način, tretji pa prevod. Vsekakor zanimiva stvar, ki še dodatno razloži, zakaj v Peruju skoraj nihče ne abla ingles.

Marlo ... pa je eden od tistih, ki zna angleško (a sva ostala kar pri španščini). Zdaj se uči tudi italijanščino, tako da boste lahko izbirali, kako komunicirati z njim. Ja, sva se dobila v enem precej novem nakupovalnem središču (v tistem s fensi stranišči za otroke) in preklepetala eno popoldne. Se mi zdi, da pozdravlja vse poznane. Sicer pa je zaposlen v enem podjetju v Limi ... a še vedno je dobri stari Marlo širokega nasmeha in hitrih besed.

Fidel ... je tudi eden tistih, ki smo jih srečali davnega leta 2007. Sva se eno popoldne špilala turista in šla do morja, glavnega trga in tistega bolj turističnega konca Lime. Sem dobila dozo adivinanz (kdor je bil bolj pogosto na granji, bo razumel) in pozdravov za vse poznane. Pa zanimivo je bilo, ko je pokazal sliko sestrice, ki je že cela gospodična ... leta 2008 je bila dojenčica, ki sva jo z Ester pestvovali. Se človek kar zave, da se staramo. :)

Slovo št. 5 ... najtežje, ker sem bila jaz tista, ki je odhajala. In potem smo počasi pili tisto tradicionalno (drago) Inca Kolo in gledali na ekranček z odhodi, kdaj bodo začeli sitnariti z "llamado". Ma itak pride vedno prehitro ... se človek sčasoma že navadi tega.

In ko si mimo vseh carin ... in rentgenov in kontrol končno na letalu. In z željo, da bi se čimprej pojavil doma (in vesel, da si prešvercal, kar si prešvercal) ... No, mi je pa bilo vseeno zanimivo, da so pri teh varnostnih navodilih (ki jih gleda približno 5% potnikov) tudi podnapisi za gluhe. Mogoče sem že kdaj videla in nisem registrirala, a se mi je vseeno zdelo fajn.

Y cuándo nos veremos con los demás ... (C. Vallejo: La cena miserable). Se je imel Alfredo za naučiti na pamet to pesem za šolo, pa sem se jo naučila še jaz. Čeprav je polna nekih negativnih in otožnih besed, mi je bila všeč. In sem se spomnila nanjo ob tej sliki. Sliki zadnjega pogleda na luči limenske norišnice, ki sem jo puščala za sabo. Hasta cuándo ... kdo bi vedel ...

Drobtinice 3

Sredi noči je pač idealen čas za leplenje novih slik ...

Nebo ... v različnih zanimivih oblikah. Recimo z oblaki, pa mavrico, pa še čem.

Luna ... o kateri se mi zdi, da sem že pisala, da je v obliki črke C pred polno luno. Ma repetitium est mater studiorum. :)

Cruz del sur ... z z Wikipedije ukradeno fotografijo. Ampak neke jasne acobambinske noči, ob 3h zjutraj, sem ga res videla. In čeprav nisem točno vedela, kako izgleda, sem vedela, da je to to. Pa še par milijard drugih zvezd sem videla, ker je bila res ena taka jasna noč (ergo romantič večer s cuyem, kokošjo in petelinom ... pa verjetno kako podgano).

Barve ... tudi Lima jih je včasih imela. Dotična slika je nastala na dan, ko sem prišla iz Acobambe in ugotovila, da nisem ustvarjena za biti zaprta v hiši in da bi raje nekam ušla. Za prvo silo sem ušla le na streho in še malo bolj cenila lahen vetrič in vse tiste barve na zahodu.

Hrana v barvah ... natančneje kuhan krompir. Vedela sem sicer, da v Peruju obstaja približno neskončno vrst krompirja, a ko sem olupila tega, sem najprej zelo sumičavo pogledala in nekajkrat vprašala avtohtone prebivalce, če je to res primerno za jesti. Kljub pritrdilnemu odgovoru, sem vseeno počakala, da so oni prvi zagrizli v to črnilo. :)

Zajtrki ... v Acobambi so bili kar redni in precej standardni. V Limi malo manj (sploh ura je zelo varirala in se včasih zelo približala poldnevu). :) Kar se hribov tiče je bila to ena izmed boljših kombinacij. Ta kruh je res res fin. Če se ga dopolni s sirom, pa še toliko bolj. Quaker pa pač paša zraven. Sem pa v teh dveh mesecih za zajtrk jedla marsikaj - od juh, riža z vsem mogočim, sadja do chupet in kar se je pač našlo užitnega. Vsekakor pa si primat med nestandardnimi in nenavadnimi zajtrki zaslužijo bikova jajca.

Cebiche ... in ostale prednosti življenja v restavraciji o katerih sem sicer že pisala, a vseeno je včasih dobro ponoviti, da mi boste bolj nevoščljivi. :) Res, spoznala sem en kup hrane in po malem gledala, kako se kaj pripravi. Za cebiche vam sicer ne bi mogla garantirati, da ga znam pripraviti, saj sem poanvadi bolj stiskala limone (limete), lupila camote, rezala choclo ali pa kaj podobnega neškodljivega.

Kjer je hrana ... so tudi muhe. In kjer so muhe, tam je Monica z matamosco. No, muhe so bile pravzaprav v glavnem povsod; tako v Limi kot v Acobambi (in verjetno še kje). Kar se mene tiče, sem bolj ali manj normalno sobivala z njimi, Monica pa je bolj ali manj normalno sobivala predvsem z mušjimi trupli.

Lame ... so vsekakor bolj značilne živalske predstavnice Peruja kot pa muhe, a je bilo na višinah, kjer sem se gibala, lažje najti slednje, saj sem si lame v glavnem ogledovala le na poti med Acobambo in Mejorado (višina okrog 4000m in več). A na enem od sprehodov po Acobambi sem naletela tudi na to predstavnico (ali predstavnika ... nisem preverjala) živalskega sveta. Mi je bilo prav čudno in sem morala 2x pogledati, če prav vidim. Za vsak slučaj, sem poskrbela še za slikovne dokaze.

Skozi okno ... se je videlo marsikaj. In čeprav sem že veliko povedala o takih in drugačnih prevoznih navadah (predvsem v bolj odročnih krajih), se je včasih vseeno dobili še kaj zanimivega. Poleg 10 in več potnikov v dobrih starih toyotah, so gotovo zanimivi tudi ti motoji, ki prav tako prepeljejo marsikaj. Se je pač treba znajti in izkoristiti sredstva, ki so na voljo.

Za zaključek ... današnje objave pa še nekaj besed o cerkvi v Acobambi. Sem bila kar nekajkrat v njej in zdi se mi, da so se na koncu tudi ostali navadili, da pač tja zahaja tudi neka velika gringinja. Torej ... cerkev je velikokrat precej prazna tudi ob nedeljah. Je pa res, da kdor zaide tja, ostane veliko časa, saj so predvsem pridige v primerjavi s Slovenijo včasih res (pre)dolge. Tudi ura začetka obredov ni ravno vedno točna. Čeprav se cca. pol ure pred mašo poleg zvonov oglasi še glasba iz zvočnikov, to ne pomeni, da se bo maša dejansko začela čez pol ure. A tu se nihče ne obremenjuje. Prav tako se ni nihče obremenjeval, ko se je križevega pota "udeležil" tudi eden od psov. Duhovnik se je celo pošalil in pokazal na eni od slik (6. ali 7. postaja ... pri križevem potu tudi ljudstvo hodi od postaje do postaje), da je tam tudi naslikan pasji predstavnik.

Drobtinice 2

Pa nadaljujmo s pregledom zadnjih dveh mesecev ...

Zoologico de Huachipa ... smo izkoristili dejstvo, da je naša hiša oddaljena 15 minut hoda in odšli z mulčki, Magdaleno in tatom Julianom. Je kar naporen tak medgeneracijski pohod - ta mali so hoteli laufati naprej, papa Julian pa si je vzel čas za branje vsake table. Stvar se je rešila, ko smo otrokom dovolili, da gredo na igrala.

Rojstni dnevi ... sem bila v Peruju v času precejšnjega števila rojstnih dni (pa prišla sem en dan po Jesusovem in odšla 2 dni pred Angelovim ...). Tako je naprej praznovala Maria, nato pa Juanova dvojčka Gabriel in Joaquin. Za rojstni dan od Marie Luz sem bila časovno približno toliko oddaljena od Lime, kot sem večino življenja (beri: bila sem v Acobambi), tako da sem ji samo telefonsko čestitala ob staranju.

Vlak ... na relaciji Lima-Huancayo od katerega nas je ločila le cesta. Sčasoma se ga sicer navadiš, a vseeno težko preslišiš tisti značilni zvok. Vam bom nalepila video za lažjo prestavo. :)

Iskanje neba nad seboj ... naša hiša res ni bila eden od krajev, kjer bi lahko občudoval naravo, ali nekaj z razgledom. In tako sva nekoč šli z Majedi na bližnji nadvoz (tam na levi strani slike se vidi naša hiša ... tisto rdeče) in gledali sončni zahod, pobrali velik del svinjarije z ograje. In nkajkrat tekali gor in dol po nadvozu. Poskusite si predstavljati poglede naključnih mimoidočih, ko so videli (pre)veliko odraslo gringinjo, kako teka po nadvozu. :D

Slovo št. 3 ... po skoraj mesecu, kar so bili z nami, so Magdalena in bulla (hrup - ljubkovalno ime za glavne proizvajalce hrupa v hiši) odšli v hribe. In čeprav je bilo včasih res nadležno, ko so se ob polnoči vsi trije zbudili in začeli robantiti po hiši vsaj za eno uro (Majedi je nekoč ob 2h ponoči želela, da z njo vadim poštevanko ... priznam, da mi je bilo popolnoma vseeno koliko je 2x3 :D ), smo se kmalu zavedli, da bomo pogrešali vse njihove domislice in življenje, ki so prinašali v hišo.

Sončni vzhod v Acobami ... ker ima tukaj nebo barve, ima tudi sonce svoj vzhod. Sicer je tukaj ravno zvečer in zjutraj velikokrat dež, a nekaj teh fenomenov sem le ulovila. Je pa to pomenilo vstati ob 5:30 in ob neskončnem ptičjem petju poiskati kak strateško ugoden prostor.

Karneval ... o katerem sem sicer že pisala, ma sem že pozabila kaj. Na dotični sliki pa je dotični dogodek, kjer sem prvič od blizu videla, kako poteka vse skupaj. Tako je, če si v Acobambi naključna mimoidoča gringinja in te povabijo, da se jim pridružiš.

Plevel ... tudi v Acobambi odlično uspeva. Mi je bila všeč taktika od mame Clare - najprej poriješ zadostno količino plevela, da si narediš zimproviziran stolček in nato sediš na tem kupu trave in riješ naprej.

Četrtek ... je v Acobambi sejem, kjer prodajajo živali in vse ostalo. Dejansko vidiš na ulicah stojnice z vsem mogočim, včasih tudi nemogočim.

JC ... (beri: Hota Se oz. na dolgo Juan Carlos ... vsaj mislim, da je Carlos in Juan :) ) v glavnem otrok star malo več kot leto, ki se je v času našega bivanja (na)učil hoditi. Ga je bilo prav zanimivo gledati, kako koraca po dvorišču. Vzporedno s hojo se je učil še brcanja žoge. :)

Yusei ... in njegovi čeveljčki. Je sicer še premajhen, da bi hodil, a ima ene take lepe čeveljčke od katerih smo nekoč enega izgubili. Po nekajminutnem iskanju smo ga le dobili in stvar obeležili s fotoaparatom.

Fotogeničnost ... je značilnost skoraj vseh indijanskih otrok. Če ima pa ob sebi še pisan balon, pa sploh.

Fotogeničnost 2 ... so prišli nekoč na obisk eni bratranci od Huaman Quispejevih skupaj s svojim podmladkom. Glede na to, da so spet udarili quechuo, sem se raje ukvarjala z otroki. Ta večji fantek je sploh bil navdušen nad fotoaparatom in poziranjem. Jaz pa sem bila tudi navdušena, da sem imela nekoga s komer sem lahko komunicirala.

Na stadionu ... v času Hatun Pukllaya sem meddrugim srečala tudi tega 4-letnega mulčka, ki mi j po približno 10 sekundah poznanstva zlezel v naročje. Je rekel, da bi rad šel z mano v Evropo (kjerkoli je pač to). Dejansko me ni hotel izpustiti, ko sem na koncu morala oditi in se me j držal za nogo. Sicer sem bila kot belka zanimiva veliko otrokom, a on je bil res tak, ki se je skoraj nalepil name.

Sayuri ... triletnica iz sosednje hiše. Na pozdrav: "Hola, como estas," je vedno odgovorila tako, da je ponovila vse besede. Je pa spadala v kategorijo bolj gobčnih otrok, ki so hoteli vse vedeti in vse pokomentirati. Se je naučila tudi nekaj slovenskih besede (čeprav jo je njen brat pri tem premagal).

Luz ... o kateri sem že pisala. Deklica z interneta na koncu vasi. Sama ga ne bi nikoli dobila, a Jesus je rekel, da je tam internet bolj hiter in da ni gužve, pa sem še jaz začela zahajati tja. Tudi Luz spada med zelo zgovorne otroke, tako da sem kmalu hodila bolj klepetat z njo, kot pa uporabljat internet. Vsekakor pa vem, da se bom nanjo spomnila vedno, ko bom videla kakega polža, saj želi, da ji iz Slovenije prinesem polže.