Hatun Pukllay

Že leta 2008 smo po sistemu "mas vale tarde que nunca" napisale vsaj eno objavo že po prihodu domov. Tudi letos mi je ostalo še nekaj pisanja, ki sem ga malo odlagala. Tokratno sem odložila na "jutri" predvsem zaradi množice slik v kateri sem se vedno izgubila. :) Čeprav bo od tukaj kar malo težko pisati o nekem drugem kraju in času, bom poskusila v par besedah približati še malo karnevalskih običajev.
Hatun Pukllay (keč. velika igra) je bil tridnevni dogodek, ki so ga oglaševali na vse mogoče načine (npr. tudi z množico oglasov na televiziji), kar je precej logično, saj je bil letos prvič izveden v tako veliki verziji.

Čeprav se je odvijal v prvem postnem vikendu, gre za karnevalski ogodek, kjer je bilo moč videti množico pisanih oblek, tradicionalne plese in še kak običaj.

Kot se za tak dogodek (za katerega je občina zapravila kar lep kupček novih sonc) spodobi, so skušali Acobambo predstaviti kar v najlepši obleki, saj je prišlo kar nekaj tujcev. Pod tujce nismo mišljeni gringoti (poleg mene je bil še eden) ampak ljudje iz drugih, v glavnem bližnjih, krajev in provinc.

Stvar se je začela v petek. In ker nihče ni vedel, kdaj naj bi se začelo, smo se dopoldne bolj ali manj sprehajali po Acobambi in se spraševali, ali vsaj organizatorji vedo za uro začetka. A na koncu smo prej obupali in odšli na kosilo med katerim se je pa vse skupaj le začelo. V petek so se na glavnem trgu predstavile skupine iz Acobambe, v soboto so vse skupine naredile plesni obhod po ulicah ter na koncu predstavile svojo točko na istem trgu. V nedeljo pa se je stvar dogajala na stadionu, kjer je bilo vse skupaj organizirano še v večjem obsegu, skupine pa so predstavile plesne koreografije.

Je bilo zanimivo videti predvsem pisane obleke. No, nekatere so bile tudi enobarvne. Me je kar presenetilo, saj sem vedno mislila, da imajo ženske vedno kratke in vsaj malo pisane obleke. Pa seveda so bili zanimivi tudi plesi in vsi njihovi dodatki. Sploh v petek in soboto je bila vsaka skupina sestavljena iz pevcev in plesalcev, nosačev zastave ter nekaj ljudi, ki so med ljudi metali moko in na splošno skrbeli za malo kaosa in smeha na prizorišču.

Kot sem mogoče že omenila, se je v nedeljo stvar odvijala na stadionu. In ker je bilo veliko prijavljenih skupin, je bilo potrebnih tudi veliko ur, preden so vsi vse odplesali. Z Monico in Magdaleno (in njunim podmladkom) smo se odpravile tja popoldne in ulovile le delček. Jaz verjetno še malo manjši delček, glede na to, da sem med odgovarjanjem na množico vprašanj od kje da sem, srečala še nekaj takih, ki so me želeleli naučiti plesati. In tako sem imela en svoj mini zasebni karneval na tribunah stadiona ... s krilom, manto in vsem kar spada zraven. Ma se mi zdi, da sem vam to enkrat že omenila.

Vsekakor pa je bilo zanimivo videti vse te bogate perujske navade in na sploh en tak običajen dogodek, ki ni pripravljen za turiste ampak za domačine.

varnost pri delu in take fore

napredni načini trosenja moke

pisani klobuki

ženske v pončotih