Včeraj sem šla na en kratek obisk v Ciudad. Tokratna verzija je vsebovala otroke (januarja jih je bilo tam bore malo, saj so bile počitnice). V ponedeljek pa se je tukaj začel pouk, tako da so se napolnili tudi ciudadski pavilloni. Je bilo zanimivo ponovno videti tiste črne glavice, ki so se mi zdele bolj ali manj iste kot 2007. Če ne bi od takrat minilo skoraj 8 let, bi rekla, da so še vedno isti. Alabanse so še vedno nekaj zelo glasnega. In če je pri nas v postu eden od hujših grehov uporabiti besedo "aleluja", se tukaj nihče ne obremenjuje zaradi tega. Moram pa reči, da so mi bile pesmi izpred 8 let bolj všeč. Mogoče tudi zato, ker so bile del naših dveh mesecev. Seveda pa je odhod iz cerkve še vedno isti - otroci iz posameznega pavillona pokleknejo in se zaderejo na ves glas: "¡Jesús, te adoro y te amo!"
Tudi pohodi v koloni so še vedno nekaj, kar obstaja v Ciudadu. In še vedno te celotna gruča pozdravi z: "¡Buenas tardes, hermana!" Na večerji so nas "posvojili" v San Martin. Otroci so še vedno zelo zgovorni. Tokrat jih razumem malo bolj kot 2007 :) So me spraševali, če bi jih učila angleščino. In ko so odhajali v svoj paviljon, sem dobila ene 20 poljbčkov :)
Sicer pa Hugo verjetno vse pozdravlja. :)
Pa še nekaj slik vam bom naflikala, da si boste lažje predstavljali.
Ps. za večerjo sploh ni bilo leče ali fižola :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar