Drobtinice 4

Verjetno ste že opazili, da Drobtinice nastajajo po sistemu brez sistema. Bom kar nadaljevala v tem stilu in jih verjetno tudi zaključila. 4 ni ravno pravljično število, a po drugi strani so Inki svojo staro državo imenovali Tawantinsuyu (4 strani neba), tako da bo štirica kar prava za konec. Mogoče pa kdaj dobim še kak navdih in kaj napišem o preteklih dveh mesecih.

Slovo št. 4 ... pravzaprav je bilo slovo od Acobambe trikratna stvar. Prvič, januarja, se nisem kaj dosti obremenjevala, saj sem načrtovala ponoven prihod v februarju; tretjič, marca, sem se že navadila, da se lahko v Acobambo večkrat pride. Drugič, februarja, pa mi je bilo kar težko zapustiti te kraje. Se jih človek kar navadi.

Prometni znaki ob poti ... so zanimivi že zato, ker so drugačni. Zanimivi so tudi, ker jih nihče ne upošteva. No, tistega, da je treba voziti po desni, se celo upošteva ... vsaj ko nasproti pripelje kak ogromen tovornjak. Omejitev hitrosti pa recimo da velja v ta hudih ovinkih, sicer pa so vozili (avtomobili) tudi do 140 na uro.

Ovinki ... so pogosta stvar. Za tiste, ki ne razumete, bom napisala preprosto formulo, da boste vedeli, zakaj nam je bilo to že od prvih stikov s perujskimi cestami davnega leta 2007 smešno. Cu=Ku; v=b ... španščina zna biti kar zanimiva.

¿De dónde eres?  ... je bilo eno od bolj pogostih vprašanj. Ponavadi sem ga slišala ali od otrok ali od cca. petdesetletnikov ali pa od vaške obveščevalne službe (radovedne ženske). Odgovor bolj ali manj ni bil pomemben oz. je bilo vseeno, kaj rečem, glede na to, da nisem iz Estados Unidos, Espanie, Francie ali kake podobne poznane države.

Wallpa ... ali kako sem se jaz naučila novo besedo v kečui, mama Clara pa je po novem kokoš klicala "kokoš". :)

Aji ... in še ena slika ukradena z Wikipedije, saj je dotični aji amarillo očitno izpadel iz fotošutinga v kuhinji. Je pa to ena pekoča stvar, ki se jo uporablja npr. za papa a la huancaina. In nekoč (ko sem prišla iz Acobambe, ergo po noči z 0 urami spanja) so mi dali za odstranjevati peške in žili in kar je pač znotraj. Nekajkrat sem že videla, kako to stržejo z žlico in ni se mi zdelo, da bi bilo nekaj, za kar bi moral biti hudo pameten. Česar pa nisem vključila v svoj program dela, je bilo, da bi se poskušala čimmanj dotikati notranjosti ajija. In kot da to ne bi bilo dovolj, sem se z rokami prijela obraza. In ko sem, prepričana, da sem si sprala roke, želela sprati še obraz, sem pekočino prenesla še v oči. Sem kar nekaj časa mižala, kožo pa sem izpirala z mešanico limona in soli (dejansko pomaga) ... a prsti so me vseeno pekli še naslednji dan. :)

WC ... ki pa je letos bil bolj ali manj normalnih oblik (dotičnega s slike sem samo mimogrede opazila). Dobro, včasih je splakovanje delovalo po sistemu štenakov, a nič pretresljivega in nenavadnega. Pa moram se tudi pohvaliti, da sem pri javnih WCjih imela kar srečo in sem le enkrat plačala tistega pol sola, kolikor je običajna "vstopnina" za javna stranišča. In še ena zanimivost - v enem nakupovalnem središču imajo posebna stranišča za otroke.

Aguamasiki ... je nekaj, kar je v Sloveniji gotovo lažje dostopno in tudi boljše (voda namreč). Ugotoviš, da je kar luksuz, ko ti ni treba prekuhavati vode, ko imaš cel dan možnost, da s premikom enega gumba priteče hladna tekočina (ali pa topla ... odvisno od potrebe). 

Ps. če ne veste, kaj je masiki, se ne obremenjujte. Gre namreč za besedo v kečui, ki pa se jo je v določenem obdobju (predvsem januarja) dodajalo skoraj vsaki drugi besedi. Ne vem od kje je točno bila fora, a ob našem prihodu je bila že popularna. Medtem, ko sem bila v Acobambi, se je očitno opustilo uporabo, tako da sem se, ko sem jo kasneje spet slišala, počutila kot ko med pospravljanjem sobe odkrijem kako pozabljeno stvar.

Slana voda ... pa je nekaj, kar mi je všeč. In tako vsako leto najdemo nekaj časa za popoldanski izlet do obale s katere vsako leto privlečem polne žepe kamenčkov ... (ma saj jih je še veliko; sem jih pustila še kaj za vas). :)

Cerro san Cristobal ... smo tokrat dali na listo "para otra vez". Sem ga nekajkrat videla od spodaj in se počasi že znala orientirati po njem. Drugače je pa to tisti hrib na katerega smo šli leta 2007 v precejšnji megli.

Med mnogimi popotovanji ... po Carreteri Central mi je večkrat v oči padel zgornji napis. Se mi je zdelo zanimivo, glede na to, da so pri nas standardni oglasi za delo taki, ki iščejo ljudi z (2-letnimi) izkušnjami.

Napis ... ki sem ga videla tudi samo enkrat. Mogoče se je malo poznalo, da nisem prav pogosto zahajala v ta urejene dele mesta. V večini Peruja se psi tako ali tako prosto sprehajajo po ulicah in v večini primerov njihov lastnik ni znan.

Če smo že pri besedah ... to je ena od strani nekakšnega kratkega priročnika za angleščino. Prvi stolpec so besede v angleščini (ste verjetno ugotovili), drugi je izgovorjava na španski način, tretji pa prevod. Vsekakor zanimiva stvar, ki še dodatno razloži, zakaj v Peruju skoraj nihče ne abla ingles.

Marlo ... pa je eden od tistih, ki zna angleško (a sva ostala kar pri španščini). Zdaj se uči tudi italijanščino, tako da boste lahko izbirali, kako komunicirati z njim. Ja, sva se dobila v enem precej novem nakupovalnem središču (v tistem s fensi stranišči za otroke) in preklepetala eno popoldne. Se mi zdi, da pozdravlja vse poznane. Sicer pa je zaposlen v enem podjetju v Limi ... a še vedno je dobri stari Marlo širokega nasmeha in hitrih besed.

Fidel ... je tudi eden tistih, ki smo jih srečali davnega leta 2007. Sva se eno popoldne špilala turista in šla do morja, glavnega trga in tistega bolj turističnega konca Lime. Sem dobila dozo adivinanz (kdor je bil bolj pogosto na granji, bo razumel) in pozdravov za vse poznane. Pa zanimivo je bilo, ko je pokazal sliko sestrice, ki je že cela gospodična ... leta 2008 je bila dojenčica, ki sva jo z Ester pestvovali. Se človek kar zave, da se staramo. :)

Slovo št. 5 ... najtežje, ker sem bila jaz tista, ki je odhajala. In potem smo počasi pili tisto tradicionalno (drago) Inca Kolo in gledali na ekranček z odhodi, kdaj bodo začeli sitnariti z "llamado". Ma itak pride vedno prehitro ... se človek sčasoma že navadi tega.

In ko si mimo vseh carin ... in rentgenov in kontrol končno na letalu. In z željo, da bi se čimprej pojavil doma (in vesel, da si prešvercal, kar si prešvercal) ... No, mi je pa bilo vseeno zanimivo, da so pri teh varnostnih navodilih (ki jih gleda približno 5% potnikov) tudi podnapisi za gluhe. Mogoče sem že kdaj videla in nisem registrirala, a se mi je vseeno zdelo fajn.

Y cuándo nos veremos con los demás ... (C. Vallejo: La cena miserable). Se je imel Alfredo za naučiti na pamet to pesem za šolo, pa sem se jo naučila še jaz. Čeprav je polna nekih negativnih in otožnih besed, mi je bila všeč. In sem se spomnila nanjo ob tej sliki. Sliki zadnjega pogleda na luči limenske norišnice, ki sem jo puščala za sabo. Hasta cuándo ... kdo bi vedel ...