Zoologico de Huachipa ... smo izkoristili dejstvo, da je naša hiša oddaljena 15 minut hoda in odšli z mulčki, Magdaleno in tatom Julianom. Je kar naporen tak medgeneracijski pohod - ta mali so hoteli laufati naprej, papa Julian pa si je vzel čas za branje vsake table. Stvar se je rešila, ko smo otrokom dovolili, da gredo na igrala.
Rojstni dnevi ... sem bila v Peruju v času precejšnjega števila rojstnih dni (pa prišla sem en dan po Jesusovem in odšla 2 dni pred Angelovim ...). Tako je naprej praznovala Maria, nato pa Juanova dvojčka Gabriel in Joaquin. Za rojstni dan od Marie Luz sem bila časovno približno toliko oddaljena od Lime, kot sem večino življenja (beri: bila sem v Acobambi), tako da sem ji samo telefonsko čestitala ob staranju.
Vlak ... na relaciji Lima-Huancayo od katerega nas je ločila le cesta. Sčasoma se ga sicer navadiš, a vseeno težko preslišiš tisti značilni zvok. Vam bom nalepila video za lažjo prestavo. :)
Iskanje neba nad seboj ... naša hiša res ni bila eden od krajev, kjer bi lahko občudoval naravo, ali nekaj z razgledom. In tako sva nekoč šli z Majedi na bližnji nadvoz (tam na levi strani slike se vidi naša hiša ... tisto rdeče) in gledali sončni zahod, pobrali velik del svinjarije z ograje. In nkajkrat tekali gor in dol po nadvozu. Poskusite si predstavljati poglede naključnih mimoidočih, ko so videli (pre)veliko odraslo gringinjo, kako teka po nadvozu. :D
Slovo št. 3 ... po skoraj mesecu, kar so bili z nami, so Magdalena in bulla (hrup - ljubkovalno ime za glavne proizvajalce hrupa v hiši) odšli v hribe. In čeprav je bilo včasih res nadležno, ko so se ob polnoči vsi trije zbudili in začeli robantiti po hiši vsaj za eno uro (Majedi je nekoč ob 2h ponoči želela, da z njo vadim poštevanko ... priznam, da mi je bilo popolnoma vseeno koliko je 2x3 :D ), smo se kmalu zavedli, da bomo pogrešali vse njihove domislice in življenje, ki so prinašali v hišo.
Sončni vzhod v Acobami ... ker ima tukaj nebo barve, ima tudi sonce svoj vzhod. Sicer je tukaj ravno zvečer in zjutraj velikokrat dež, a nekaj teh fenomenov sem le ulovila. Je pa to pomenilo vstati ob 5:30 in ob neskončnem ptičjem petju poiskati kak strateško ugoden prostor.
Karneval ... o katerem sem sicer že pisala, ma sem že pozabila kaj. Na dotični sliki pa je dotični dogodek, kjer sem prvič od blizu videla, kako poteka vse skupaj. Tako je, če si v Acobambi naključna mimoidoča gringinja in te povabijo, da se jim pridružiš.
Plevel ... tudi v Acobambi odlično uspeva. Mi je bila všeč taktika od mame Clare - najprej poriješ zadostno količino plevela, da si narediš zimproviziran stolček in nato sediš na tem kupu trave in riješ naprej.
Četrtek ... je v Acobambi sejem, kjer prodajajo živali in vse ostalo. Dejansko vidiš na ulicah stojnice z vsem mogočim, včasih tudi nemogočim.
JC ... (beri: Hota Se oz. na dolgo Juan Carlos ... vsaj mislim, da je Carlos in Juan :) ) v glavnem otrok star malo več kot leto, ki se je v času našega bivanja (na)učil hoditi. Ga je bilo prav zanimivo gledati, kako koraca po dvorišču. Vzporedno s hojo se je učil še brcanja žoge. :)
Yusei ... in njegovi čeveljčki. Je sicer še premajhen, da bi hodil, a ima ene take lepe čeveljčke od katerih smo nekoč enega izgubili. Po nekajminutnem iskanju smo ga le dobili in stvar obeležili s fotoaparatom.
Fotogeničnost ... je značilnost skoraj vseh indijanskih otrok. Če ima pa ob sebi še pisan balon, pa sploh.
Fotogeničnost 2 ... so prišli nekoč na obisk eni bratranci od Huaman Quispejevih skupaj s svojim podmladkom. Glede na to, da so spet udarili quechuo, sem se raje ukvarjala z otroki. Ta večji fantek je sploh bil navdušen nad fotoaparatom in poziranjem. Jaz pa sem bila tudi navdušena, da sem imela nekoga s komer sem lahko komunicirala.
Na stadionu ... v času Hatun Pukllaya sem meddrugim srečala tudi tega 4-letnega mulčka, ki mi j po približno 10 sekundah poznanstva zlezel v naročje. Je rekel, da bi rad šel z mano v Evropo (kjerkoli je pač to). Dejansko me ni hotel izpustiti, ko sem na koncu morala oditi in se me j držal za nogo. Sicer sem bila kot belka zanimiva veliko otrokom, a on je bil res tak, ki se je skoraj nalepil name.
Sayuri ... triletnica iz sosednje hiše. Na pozdrav: "Hola, como estas," je vedno odgovorila tako, da je ponovila vse besede. Je pa spadala v kategorijo bolj gobčnih otrok, ki so hoteli vse vedeti in vse pokomentirati. Se je naučila tudi nekaj slovenskih besede (čeprav jo je njen brat pri tem premagal).
Luz ... o kateri sem že pisala. Deklica z interneta na koncu vasi. Sama ga ne bi nikoli dobila, a Jesus je rekel, da je tam internet bolj hiter in da ni gužve, pa sem še jaz začela zahajati tja. Tudi Luz spada med zelo zgovorne otroke, tako da sem kmalu hodila bolj klepetat z njo, kot pa uporabljat internet. Vsekakor pa vem, da se bom nanjo spomnila vedno, ko bom videla kakega polža, saj želi, da ji iz Slovenije prinesem polže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar