Po obilnem spanju (skoraj 3 ure :D) smo se zjutraj odpravili nazaj proti severu v Pisco (kraj in ne pijača) in od tam do Paracasa, od koder se lahko s čolni odpraviš do Islas Ballestas (končno sem si zapomnila ime).
Poleg uspavajoče vožnje z ladnjico (po treh urah spanja čoln zelo hitro prevzame vlogo zibelke :) ) so glavne stvari, k jih doživiš na poti: pogled na peščeno obalo na kateri se vidi tudi delo preteklih kultur (geoglif (pri najboljši volji se trenutno ne morem spomniti ali ta beseda djansko obstaja v slovenščini, ali sem jo samo poslovenila iz šanščine), ki malo spominja na tiste bolj slavne črte iz Nazce ... baje sta bili kulturi iz Paracasa in Nazce povezani .. recimo na glavnem trgu v Ici je obelisk iz dveh stebrov, ki sta na vrhu povezana - vsak predstavlja eno od teh kultur iz departamentota Ica),
različne ptice,
 |
| Perujski pelikan |
 |
| Glavni proizvajalci guana |
morske leve,
ene otočke zanimivih oblik,
in z veliko količino guana (kakorkoli se že to sklanja) (http://es.wikipedia.org/wiki/Guano) od katerega na slikah na žalost ne morete zaznati njegovega vonja :)
Zanimivo od Paracasa je bilo, poleg res lepe in zanimive pokrajine, da sem po dolgem času v živo slišala Slovence. Ma sem se naredila neumna in se še naprej po špansko pogovarjala s svojima spremljevalcema. :D
Iz Paracasa smo odšli na kratek postanev v Pisco (še vedno je govora o kraju in ne pijači :) ), kjer je mimo parka šel pogrebni sprevod ... z glasbo in plešočo krsto - dejansko so nosači delali kroge po ritmu glasbe. Pa še vedno se lahko vidi kako posledico potresa iz 2007; recimo poškodovano (bivšo) občinsko stavbo ter novo cerkev.
Iz Piscota pa smo se odpravili nazaj v Ico na kosilo (kjer smo ugotovili, da Angel kuha bolj fino :) ), po njem pa v Huacachino - oazo sredi puščave.
In kot da vožnje po Peruju z običajnimi prevoznimi sredstvi ne bi bile dovolj adrenalinske, sem se šla še malo furati po puščavi. Kar fajn izkušnja. Sem se pa na Kanarskih naučila, da fotoaparat in puščavski pesek nista prav velika prijatelja, tako da sem bolj pazila na fotoaparat.
S peskom v laseh (in vseh ostalih predelih telesa in obleke) smo šli do neke haciende, vinogradniške usmeritve, kjer je bila ena od prireditev v sklopu trgatve. Sicer sem ob opazovanju ljudi ugotavljala, da so mi tisti iz sierre (sploh Acobambe) veliko bolj domači in všeč), a je bilo vseeno zanimivo a) da je bndima marca, b) videti njihove navade. V odprtino v tleh so namreč natresli eno ogromno količino grozdja različnih sort, nato so (po nekaj govorancah) člani družine, ki ima te vinograde v lasti, prvi stopili na grozdje, se zahvalili Intiju (soncu), Killi (luni), Pachamami (zemlji) in zdi se mi da tudi mami Yacu (vodi), blagoslovili letino še pri krščanskem Bogu in otvorili tlčenje grozdja. Nato so tja spustili misice (nisem preverila, če so dejanske misice teh držav, a glede na to, da so bili tam še razni diplomatski predstavniki ....), ki so plesale po grozdju. Seveda ena misica od 40kg ne škodi prav veliko jagodam, tako da so jim na koncu pomagali še drugi prisotni. Izgleda pa, da so tukaj precej škrt sorte, saj ni bilo nobene stvari, ki bi jo ponudili nam običnim budalam :) Smo pa v trgovinici poskusili nekj od vin (naša so boljša) in pisco s kokinimi listi (nekaj, kar res ni dobro :) ) ter na koncu kupili cachino, nekakšen mošt. No, vsekakor je bilo zanimivo videti velike količine grozdja nabranega v delu leta, ko je pri nas še zima.
Se mi zdi, da sem vam dovolj napisala o soboti (naj se javi, kdor še ni obupal nad branjem :D ) ... o nedelji pa kasneje (sva šli na dvodnevni izlet).
Ni komentarjev:
Objavite komentar