Pa sem se srečala tudi z inki

Naj bo ... bom poskusila napisati še kaj o nedelji. Smo šli spat malo (ampak res malo) bolj zgodaj kot bom šla očitno jaz danes in na srečo nam budilka ni zvonila, tako da smo spali tja do 6h, ko smo se po hitrem postopku spravili iz hiše (spakirani in za silo odpravljeni :) ). In po hitrem postopku smo ulovili avtobus (kar pa niti ni tako težko, saj gredo vsakih nekaj minut) proti Piscotu (ja, vem da napačno sklanjam :) ). Naša pot nas je tokrat spet zanesla v hribe, saj sem po dnevu puščave že malo pogrešala zelenilo. In ko je bila možnost hribi ali puščave, sem izbrala hribe in Inke. A do njih še pridemo. In to po zajtrku, ki ga je spet sestavljal kruh (ki nima za burek v primerjavi z res finim kruhom iz npr. Acobambe) in tamal. Skratka, do hribov se pride po lepo obdelanih poljih na zelo gosto posajene koruze, bombaža, vinogradov in še česa

ter po precej puščavski dolini z golimi hribi in nekaj vinogradi (ter reko z imenom Pisco :) ).

V tej dolini se nahajajo tudi prvi inkovski kamni, ki sem jih videla to leto in sicer v obliki nahajališča Tambo Colorado, ki smo ga pogledali skozi okno. Naš cilj je bilo sicer mestece Huaytara o katerem sem po spletu naključji veliko poslušala v preteklih tednih. Gre za mestece na precejšnji višini, a še vedno pod hribi, kjer pa v primerjavi z Acobambo (nekako sem stalno vlekla te primerjave) ne raste skoraj nič koristnega ... no, raste pa recimo nispera. Je zanimiva pokrajina, a ne vem, kaj točno me je motilo ... mogoče to, da ni ljudi z mantami, da v bistvu skoraj ni bilo ljudi, da strehe niso pokrite s korci, da ni quechue ...  Malo se pozna, da kraj po svej verjetnosti bolj gravitira k Ici kot h Huancavelici pod katero spada.

Kar pa je zanimivo v tem kraju, je cerkev, ki je zgrajena na inkovskih zidovih. Smo si jih ogledali (ne moreš iti v Peru ne da bi srečal kakega Inka :) ) in poslikali. Ne, vedno je fascinantno videti te zidove, ki so narejeni tako natančno in trdno, saj že dolga stoletja stojijo nespremenjeno. Skoraj nespremenjeno ... saj je od 16. stoletja nad njimi zgrajena cerkev. :)

Ko smo si ogledali to malo mestece, smo poiskali taxi, ki nas je odpeljal v višave, na 3775m, kjer stoji Inkawasi (inkova hiša), ostanki enega od tambotov (počivališč) na poti iz Custota, preko Ayacuchota do obale. Kar je fasciniralo pri tem kraju je to, da ni bilo skoraj nikogar, da si lahko v miru hodil med ruševinami ob rečici. In da smo lahko v miru pojedli zimprovizirano kosilo (koneckoncev smo prišli v tambo). Pa ugotovila sem, da po enem tenu v Limi ne izgubiš prilagoditve na hribe, saj sem brez problema hodila tudi v grič.:) Pa zdaj spet malo zmedno pišem. Ampak ja, je bil to en kraj, ki mu vredno doda njegova samotnost v kateri lahko v miru občuduješ delo te skrivnostne kulture (vedno znova se človek vpraša, kako jim je uspelo privleči določene skale na določeno mesto).

Ker pa čas tudi v Peruju hitro teče, se je bilo treba kmalu spustiti v dolino. A ne popolnoma do morja, saj smo na poti izkoristili privilegij vez in poznanstev ter se ustavili v Fuente de oro od koder prihaja David (Isabelin prijatelj, ki je bil z nama). Je eden ob obcestnih krajev, ki ležijo v dolini reke Pisco. In kar tako za njihovo hišo je en kup skal s poslikavami za katere se ne ve točno kateri kulturi prihajajo, baje pa da so precej natroseni po tej dolinici. Skratka, vedno je dobro poznani ljudi in tako videti kake offroad zanimivosti.

Je res že pozno, tako da vam ne bom nakladala, kako sva se vračali v Limo, ker koneckoncev niti ni bilo nič posebnega. Kako izgleda taka pot pa lahko pogledate tudi na google maps :)
Lahko noč, ura je 2 :)


Ps. pa videti paličnjaka oz. nekaj podobnega v naravi (in to na višini tistih 3800m) je tudi precej zanimiva stvar :)