torek, 17. marec 2015

Kjer je bndima marca

No, pa sem se špilala tudi malo turista in se odpravila v kraje, kjer je bela koža nekoliko bolj pogost pojav in kjer se lahko vidi tudi selfipalice. Sva se v petek zvečer (je bila bolj ali manj 10 ura, ko sva zapustili hišo) z Isabel odpravili do Ice (beri: Ike). Seveda ne direkt. Najprej z enim kombijem do mosta Santa Anita, nato z drugim do mosta Atacongo, nato z malo večjim in malo bolj neudobnim kombijem (pot je trajala 2 uri) do Chinche in nato z avtobusom do Ice, kjer sva se približno ob 2:45 pojavili na vratih od njenega prijatelja (sva bili najavljeni :)).
Po obilnem spanju (skoraj 3 ure :D) smo se zjutraj odpravili nazaj proti severu v Pisco (kraj in ne pijača) in od tam do Paracasa, od koder se lahko s čolni odpraviš do Islas Ballestas (končno sem si zapomnila ime).



 Poleg uspavajoče vožnje z ladnjico (po treh urah spanja čoln zelo hitro prevzame vlogo zibelke :) ) so glavne stvari, k jih doživiš na poti: pogled na peščeno obalo na kateri se vidi tudi delo preteklih kultur (geoglif (pri najboljši volji se trenutno ne morem spomniti ali ta beseda djansko obstaja v slovenščini, ali sem jo samo poslovenila iz šanščine), ki malo spominja na tiste bolj slavne črte iz Nazce ... baje sta bili kulturi iz Paracasa in Nazce povezani .. recimo na glavnem trgu v Ici je obelisk iz dveh stebrov, ki sta na vrhu povezana - vsak predstavlja eno od teh kultur iz departamentota Ica),



različne ptice,

Perujski pelikan


Glavni proizvajalci guana




morske leve,






ene otočke zanimivih oblik,





in z veliko količino guana (kakorkoli se že to sklanja) (http://es.wikipedia.org/wiki/Guano) od katerega na slikah na žalost ne morete zaznati njegovega vonja :)



Zanimivo od Paracasa je bilo, poleg res lepe in zanimive pokrajine, da sem po dolgem času v živo slišala Slovence. Ma sem se naredila neumna in se še naprej po špansko pogovarjala s svojima spremljevalcema. :D

Iz Paracasa smo odšli na kratek postanev v Pisco (še vedno je govora o kraju in ne pijači :) ), kjer je mimo parka šel pogrebni sprevod ... z glasbo in plešočo krsto - dejansko so nosači delali kroge po ritmu glasbe. Pa še vedno se lahko vidi kako posledico potresa iz 2007; recimo poškodovano (bivšo) občinsko stavbo ter novo cerkev.




Iz Piscota pa smo se odpravili nazaj v Ico na kosilo (kjer smo ugotovili, da Angel kuha bolj fino :) ), po njem pa v Huacachino - oazo sredi puščave.







In kot da vožnje po Peruju z običajnimi prevoznimi sredstvi ne bi bile dovolj adrenalinske, sem se šla še malo furati po puščavi. Kar fajn izkušnja. Sem se pa na Kanarskih naučila, da fotoaparat in puščavski pesek nista prav velika prijatelja, tako da sem bolj pazila na fotoaparat.




S peskom v laseh (in vseh ostalih predelih telesa in obleke) smo šli do neke haciende, vinogradniške usmeritve, kjer je bila ena od prireditev v sklopu trgatve. Sicer sem ob opazovanju ljudi ugotavljala, da so mi tisti iz sierre (sploh Acobambe) veliko bolj domači in všeč), a je bilo vseeno zanimivo a) da je bndima marca, b) videti njihove navade. V odprtino v tleh so namreč natresli eno ogromno količino grozdja različnih sort, nato so (po nekaj govorancah) člani družine, ki ima te vinograde v lasti, prvi stopili na grozdje, se zahvalili Intiju (soncu), Killi (luni), Pachamami (zemlji) in zdi se mi da tudi mami Yacu (vodi), blagoslovili letino še pri krščanskem Bogu in otvorili tlčenje grozdja. Nato so tja spustili misice (nisem preverila, če so dejanske misice teh držav, a glede na to, da so bili tam še razni diplomatski predstavniki ....), ki so plesale po  grozdju. Seveda ena misica od 40kg ne škodi prav veliko jagodam, tako da so jim na koncu pomagali še drugi prisotni. Izgleda pa, da so tukaj precej škrt sorte, saj ni bilo nobene stvari, ki bi jo ponudili nam običnim budalam :) Smo pa v trgovinici poskusili nekj od vin (naša so boljša) in pisco s kokinimi listi (nekaj, kar res ni dobro :) ) ter na koncu kupili cachino, nekakšen mošt. No, vsekakor je bilo zanimivo videti velike količine grozdja nabranega v delu leta, ko je pri nas še zima.








Se mi zdi, da sem vam dovolj napisala o soboti (naj se javi, kdor še ni obupal nad branjem :D ) ... o nedelji pa kasneje (sva šli na dvodnevni izlet).





sreda, 11. marec 2015

Alabansa

Včeraj sem šla na en kratek obisk v Ciudad. Tokratna verzija je vsebovala otroke (januarja jih je bilo tam  bore malo, saj so bile počitnice). V ponedeljek pa se je tukaj začel pouk, tako da so se napolnili tudi ciudadski pavilloni. Je bilo zanimivo ponovno videti tiste črne glavice, ki so se mi zdele bolj ali manj iste kot 2007. Če ne bi od takrat minilo skoraj 8 let, bi rekla, da so še vedno isti. Alabanse so še vedno nekaj zelo glasnega. In če je pri nas v postu eden od hujših grehov uporabiti besedo "aleluja", se tukaj nihče ne obremenjuje zaradi tega. Moram pa reči, da so mi bile pesmi izpred 8 let bolj všeč. Mogoče tudi zato, ker so bile del naših dveh mesecev. Seveda pa je odhod iz cerkve še vedno isti - otroci iz posameznega pavillona pokleknejo in se zaderejo na ves glas: "¡Jesús, te adoro y te amo!"



Tudi pohodi v koloni so še vedno nekaj, kar obstaja v Ciudadu. In še vedno te celotna gruča pozdravi z: "¡Buenas tardes, hermana!" Na večerji so nas "posvojili" v San Martin. Otroci so še vedno zelo zgovorni. Tokrat jih razumem malo bolj kot 2007 :) So me spraševali, če bi jih učila angleščino. In ko so odhajali v svoj paviljon, sem dobila ene 20 poljbčkov :)
Sicer pa Hugo verjetno vse pozdravlja.  :)

Pa še nekaj slik vam bom naflikala, da si boste lažje predstavljali.






Ps. za večerjo sploh ni bilo leče ali fižola :)


ponedeljek, 9. marec 2015

Karneval

Si že drugi dan pojem: "namesto ptic zbudi me motor, namesto jutra srečam meglo in ves ta hrup, škripanje zavor, kaj tišina je tu sploh ne vedo". Je pa po drugi strani Lima kraj, kjer se lažje pride do interneta (in kjer lahko spiš brez petih težkih dek :) ). Glede na to, da že nekaj časa obljubljam, da bom napisala, kako je v hribih zgledal karneval, mislim, da je zadnji čas, da res kaj napišem. Koneckoncev pa je komaj dober teden od kar se je končal :)

Torej ... da je karneval, sem slišala zelo kmalu po prihodu v Acobambo, a ker sem bila prve dni precej tesno povezana s posteljo, sem se brez problemov odpovedala firbcanju, čeprav me je po malem le zanimalo od kod prihaja glasba in zakaj se stalno slišijo poki petard in raket. Prvi vizualni stik z navadami ob karnevalu je bil na pustno nedeljo pri maši. Ob tej priložnosti okrasijo cerkev s sadjem (ki ga kasneje razdelijo).

Rože in sadje

Na splošno je vedno kaj pred oltarjem - tudi ko je maša za umrlega, prinesejo kako njegovo stvar

Okrašena notranjost cerkve

... in tudi zunanjost
V bistvu nisem prav dobro razumela, kaj je fora, te navade (in res ne bi spraševala še ne vem katerikrat), a vseeno je zanimivo za videti. Popoldne so verige sadja, ki je bilo obešeno zunaj cekrve, zmetali med ljudi ... predvsem otroci so si skušali priboriti kar največ pisanih dobrot.



Že v nedeljo sem uspela videti še nekaj karnevalskih navad. Kot recimo to, da si po obrazu vržejo moko (na trenutke sploh nisem bila najbolj bela),


da se spije velike količine piva,


da vsi pijejo iz enega lončka.

Na dotični sliki so delili chicho in ne pive
Na poti na trg pred cerkvijo sem videla tudi prvi cortamonte in ni mi bilo točno jasno, kaj bodo počeli s tem.

Sem se pa s cortamontetom bolje seznanila naslednji dan, ko sem sicer bolj naključno postala del karnevala. Ker sem pač kot gringinja precej opazna, me je ena od bolj zgovornih žensk povabila zraven. In tako sem bolj od blizu videla kaj je ta slavni cortamonte o katerem sem poslušala že nekaj dni. Zraven sem seveda morala razlagati tudi od kje in kaj sem (in da v Sloveniji tudi raste krompir in koruza) ... v teh časih še nisem imela tako do podrobnosti izdelanega predavanja o slovenskem kmetijstvu, saj so bili ti pogovori eni od prvih na to temo. Vsekakor pa je bilo zanimivo plesati (nje Tina, nej blu harmonike :) ) po dežju okoli drevesa. Aja, sem pozabila povedati, da to drevo tekom plesa posečejo in kdor prispeva zadnji udarec, naslednje leto postane majordom. Sem za vsak slučaj sekala zelo na rahlo .. čeprav ... ne bi bilo slabo spet malo pobegniti v hribe tudi ob naslednjem karnevalu :)

Kako naključnoidoča gringinja postane del karnevala

Pisane obleke in moka na obrazu

Glasbeni del karnevala

Če so oni mene snemali, sem pa jaz njih poslikala :)

Sekanje drevesa

In ko drevo pade, otroci pridno poberejo, kar je na njem







sobota, 7. marec 2015

Se zadnje oglasanje iz hribov

Se mi zdi, da bo tokratna objava precej kratka in mogoce s kako napako, saj imam medtem ko pisem, v narocju petmesecno hcerko lastnikov interneta na katerega prihajam zadnje case. Smo z njeno starejso sestrico (10 letno zelo zgovorno bitje, ki zeli, da ji, ko pridem naslednjic, prinesem polze iz Slovenije) postale ze cele frendice. Tako da ponavadi, ko pridem sem, bom klepetam z njo, ali pa ji kazem slike od Slovenije. Tako da za blog zmanjka casa. :) Pa smeskote mi pomaga pisati (nekateri ste to ze ugotovili ;) ) Ja, danes grem pa res iz Acobambe. Saj v bistvu sem sla ze prejsni petek, a sem potem v soboto ugotovila, da je v hribih sonce, da je tisina in da se lahko prosto sprehaja zunaj. Se slisi precej noro, da gre clovek v roku dveh dni gor in dol (cca. 13 ur voznje), ma zivljenje ne bi bilo zanimivo, ce bi poceli same pametne stvari.  :) Je pa prakticno, ce se kmalu vrnes na visino - ostanes se vedno navajen na visino in ti sploh ni treba peti "od visine se zvrti" :D
Ampak ja ... ker se moje bivanje v Peruju iztece cez manj kot dva tedna, se bom spravila nazaj v sunder in prah.

Ps. ce ima kdo kake zelje (realne, se pravi legalne in dovolj majhne), kaj bi rad iz Peruja, naj sporoci pravocasno. :)

Lep pozdrav iz Acobambe

Helena in Luz :)





Ps. Nekaj slik sem v zadnjem casu le dodala, ampak kar na FB: https://www.facebook.com/helena.rebek/media_set?set=a.10205079656303775.1073741831.1614484953&type=1

ponedeljek, 23. februar 2015

Brez ideje za naslov, ma se mi je iztekel cas na internetu :)

In jaz sem se kar v Acobambi in ta objava bo se kar brez slik in brez sumnikov in mogoce s kaksnim y namesto z. :)
V Acobambi je se vedno atrakcija, ce si gringinja. Ce si 185cm velika gringinja, je atrakcija samo vecja. Ne vem, ce sem ze komentirala kaj na to temo, a za vsak slucaj bom se enkrat :) Letos mi je to celo zabavno ... v preteklih obiskih Peruja sem se vedno pocutila kot nekaksen cudak, tokrat pa sem ze prisla do stopnje, da se lahko iskreno zafrkavam na ta racun. Spremeniti se pac itak ne da nic. Vsekakor pa barva kože in visina privabita poglede vecine in posledicno se velikokrat ponavljajo vprasanja: "¿De donde eres?" Odgovor, da sem iz Slovenije, vecini pove priblizno toliko, kot ce bi rekla, da sem iz Sturji, ma obicajno ostajam zvesta svoji drzavi in posledicno pojasnjujem, da je Slovenija v Evropi. Vceraj je bilo teh vprasanj kar malo overdose ... Na stadionu je namrec potekalo plesno tekmovanje v povezavi s karnevalom (tukaj karneval se kar traja in traja, a o tem boste lahko prebrali kaj vec, ko bom imela slike) in kot se za stadion spodobi, je bilo veliko ljudi in od tega jih je bilo kar veliko, ki jih je zanimalo od kje sem. Meddrugim sem dobila tudi zenitno ponudbo :)
Sicer pa tukaj zivljenje poteka po svoji pocasni in preprosti verziji. Kar gre hitro je ocitno samo ura na internetu, tako da bom tudi danes bolj na hitro koncala. :)