ponedeljek, 23. marec 2015

Hatun Pukllay

Že leta 2008 smo po sistemu "mas vale tarde que nunca" napisale vsaj eno objavo že po prihodu domov. Tudi letos mi je ostalo še nekaj pisanja, ki sem ga malo odlagala. Tokratno sem odložila na "jutri" predvsem zaradi množice slik v kateri sem se vedno izgubila. :) Čeprav bo od tukaj kar malo težko pisati o nekem drugem kraju in času, bom poskusila v par besedah približati še malo karnevalskih običajev.
Hatun Pukllay (keč. velika igra) je bil tridnevni dogodek, ki so ga oglaševali na vse mogoče načine (npr. tudi z množico oglasov na televiziji), kar je precej logično, saj je bil letos prvič izveden v tako veliki verziji.




Čeprav se je odvijal v prvem postnem vikendu, gre za karnevalski ogodek, kjer je bilo moč videti množico pisanih oblek, tradicionalne plese in še kak običaj.



Kot se za tak dogodek (za katerega je občina zapravila kar lep kupček novih sonc) spodobi, so skušali Acobambo predstaviti kar v najlepši obleki, saj je prišlo kar nekaj tujcev. Pod tujce nismo mišljeni gringoti (poleg mene je bil še eden) ampak ljudje iz drugih, v glavnem bližnjih, krajev in provinc.




Stvar se je začela v petek. In ker nihče ni vedel, kdaj naj bi se začelo, smo se dopoldne bolj ali manj sprehajali po Acobambi in se spraševali, ali vsaj organizatorji vedo za uro začetka. A na koncu smo prej obupali in odšli na kosilo med katerim se je pa vse skupaj le začelo. V petek so se na glavnem trgu predstavile skupine iz Acobambe, v soboto so vse skupine naredile plesni obhod po ulicah ter na koncu predstavile svojo točko na istem trgu. V nedeljo pa se je stvar dogajala na stadionu, kjer je bilo vse skupaj organizirano še v večjem obsegu, skupine pa so predstavile plesne koreografije.

Je bilo zanimivo videti predvsem pisane obleke. No, nekatere so bile tudi enobarvne. Me je kar presenetilo, saj sem vedno mislila, da imajo ženske vedno kratke in vsaj malo pisane obleke. Pa seveda so bili zanimivi tudi plesi in vsi njihovi dodatki. Sploh v petek in soboto je bila vsaka skupina sestavljena iz pevcev in plesalcev, nosačev zastave ter nekaj ljudi, ki so med ljudi metali moko in na splošno skrbeli za malo kaosa in smeha na prizorišču.






Kot sem mogoče že omenila, se je v nedeljo stvar odvijala na stadionu. In ker je bilo veliko prijavljenih skupin, je bilo potrebnih tudi veliko ur, preden so vsi vse odplesali. Z Monico in Magdaleno (in njunim podmladkom) smo se odpravile tja popoldne in ulovile le delček. Jaz verjetno še malo manjši delček, glede na to, da sem med odgovarjanjem na množico vprašanj od kje da sem, srečala še nekaj takih, ki so me želeleli naučiti plesati. In tako sem imela en svoj mini zasebni karneval na tribunah stadiona ... s krilom, manto in vsem kar spada zraven. Ma se mi zdi, da sem vam to enkrat že omenila.







Vsekakor pa je bilo zanimivo videti vse te bogate perujske navade in na sploh en tak običajen dogodek, ki ni pripravljen za turiste ampak za domačine.

varnost pri delu in take fore




napredni načini trosenja moke



pisani klobuki


ženske v pončotih












petek, 20. marec 2015

Še zadnje tipkanje v daljnih toplih krajih

Ta objava bo verjetno bolj kratka, saj včasih tudi v Peruju čas teče hitro. No, v bistvu ne samo včasih ampak kar vedno in vedno pride prehitro čas, ko je treba spakirati in iti nazaj.Na srečo sem že navajena tega in upam, da ste tudi vi navajeni, da prilagajanje na Slovenijo traja dlje kot prilagajanje na Peru. Vsekakor pa pomaga, če se se pretvarjaš, da je to še en čisto običajen dan in greš zjutraj pomiti kak krožnik, olupiti krompir ...
Bom pa od doma napisala še kako objavo, pa vam okazala še kako sliko. Ampak ja, doma, ko bom imela več časa. Za zdaj pa vam samo pošiljam pozdrave izpod meglenega perujskega neba.

sreda, 18. marec 2015

Pa sem se srečala tudi z inki

Naj bo ... bom poskusila napisati še kaj o nedelji. Smo šli spat malo (ampak res malo) bolj zgodaj kot bom šla očitno jaz danes in na srečo nam budilka ni zvonila, tako da smo spali tja do 6h, ko smo se po hitrem postopku spravili iz hiše (spakirani in za silo odpravljeni :) ). In po hitrem postopku smo ulovili avtobus (kar pa niti ni tako težko, saj gredo vsakih nekaj minut) proti Piscotu (ja, vem da napačno sklanjam :) ). Naša pot nas je tokrat spet zanesla v hribe, saj sem po dnevu puščave že malo pogrešala zelenilo. In ko je bila možnost hribi ali puščave, sem izbrala hribe in Inke. A do njih še pridemo. In to po zajtrku, ki ga je spet sestavljal kruh (ki nima za burek v primerjavi z res finim kruhom iz npr. Acobambe) in tamal. Skratka, do hribov se pride po lepo obdelanih poljih na zelo gosto posajene koruze, bombaža, vinogradov in še česa




ter po precej puščavski dolini z golimi hribi in nekaj vinogradi (ter reko z imenom Pisco :) ).



V tej dolini se nahajajo tudi prvi inkovski kamni, ki sem jih videla to leto in sicer v obliki nahajališča Tambo Colorado, ki smo ga pogledali skozi okno. Naš cilj je bilo sicer mestece Huaytara o katerem sem po spletu naključji veliko poslušala v preteklih tednih. Gre za mestece na precejšnji višini, a še vedno pod hribi, kjer pa v primerjavi z Acobambo (nekako sem stalno vlekla te primerjave) ne raste skoraj nič koristnega ... no, raste pa recimo nispera. Je zanimiva pokrajina, a ne vem, kaj točno me je motilo ... mogoče to, da ni ljudi z mantami, da v bistvu skoraj ni bilo ljudi, da strehe niso pokrite s korci, da ni quechue ...  Malo se pozna, da kraj po svej verjetnosti bolj gravitira k Ici kot h Huancavelici pod katero spada.






Kar pa je zanimivo v tem kraju, je cerkev, ki je zgrajena na inkovskih zidovih. Smo si jih ogledali (ne moreš iti v Peru ne da bi srečal kakega Inka :) ) in poslikali. Ne, vedno je fascinantno videti te zidove, ki so narejeni tako natančno in trdno, saj že dolga stoletja stojijo nespremenjeno. Skoraj nespremenjeno ... saj je od 16. stoletja nad njimi zgrajena cerkev. :)




Ko smo si ogledali to malo mestece, smo poiskali taxi, ki nas je odpeljal v višave, na 3775m, kjer stoji Inkawasi (inkova hiša), ostanki enega od tambotov (počivališč) na poti iz Custota, preko Ayacuchota do obale. Kar je fasciniralo pri tem kraju je to, da ni bilo skoraj nikogar, da si lahko v miru hodil med ruševinami ob rečici. In da smo lahko v miru pojedli zimprovizirano kosilo (koneckoncev smo prišli v tambo). Pa ugotovila sem, da po enem tenu v Limi ne izgubiš prilagoditve na hribe, saj sem brez problema hodila tudi v grič.:) Pa zdaj spet malo zmedno pišem. Ampak ja, je bil to en kraj, ki mu vredno doda njegova samotnost v kateri lahko v miru občuduješ delo te skrivnostne kulture (vedno znova se človek vpraša, kako jim je uspelo privleči določene skale na določeno mesto).









Ker pa čas tudi v Peruju hitro teče, se je bilo treba kmalu spustiti v dolino. A ne popolnoma do morja, saj smo na poti izkoristili privilegij vez in poznanstev ter se ustavili v Fuente de oro od koder prihaja David (Isabelin prijatelj, ki je bil z nama). Je eden ob obcestnih krajev, ki ležijo v dolini reke Pisco. In kar tako za njihovo hišo je en kup skal s poslikavami za katere se ne ve točno kateri kulturi prihajajo, baje pa da so precej natroseni po tej dolinici. Skratka, vedno je dobro poznani ljudi in tako videti kake offroad zanimivosti.




Je res že pozno, tako da vam ne bom nakladala, kako sva se vračali v Limo, ker koneckoncev niti ni bilo nič posebnega. Kako izgleda taka pot pa lahko pogledate tudi na google maps :)
Lahko noč, ura je 2 :)


Ps. pa videti paličnjaka oz. nekaj podobnega v naravi (in to na višini tistih 3800m) je tudi precej zanimiva stvar :)





Pleše s podganami

Sicer sem imela po malem namen napisati kaj od nedelje, a ne obljubim, če bo kaj nastalo, ker tukaj je 1 ponoči (avtomatsko vse, ki pozelenite na gmailu pošiljam spati :D ). Zato bom za gvišno opisala en precej zabaven dogodek od včeraj zvečer. Je bila ura tam blizu 11 zvečer in jaz sem na pol živa bila na poti do postelje, ko sta prišli Isabel in Maria Luz z novico, da je v kuhinji una rata grandote. In smo se spravili v kuhinjo Angel, Augustina, Maria Luz, Monica in jaz, vsak s svojo metlo in smo začeli loviti to podgano. Vsakič, ko je prišla v ženski kotiček, so se začeli razlegati precej glasni zvoki (kričanje, vreščanje, vriskanje ... v katerokoli kategorijo že to spada :) ). Smo se sami sebi smejali (sploh ko je Maria Luz polomila metlo). Na koncu je uboga podgana ušla v kopanico, kjer je moški del (Angel in Jhonny) opravil zaključna dela v pregonu podgan. Skratka, spodnji napis očitno velja le za območje dotične table (ki pa, če smo natančni, res stoji nekaj kilometrov nižje ob Carreteri central).