petek, 27. marec 2015

Drobtinice 1

V dveh mesecih človek doživi marsikaj. Poleg tistih bolj velikih dogodkov, ki so si zaslužili samostojno objavo, je bilo polno nekih kratkih srečanj, vtisov, misli ... ki bi sicer tudi zaslužili omembo v virtualnem svetu. A letos sem računalnik očitno puščala nekoliko nižje na lestvici prioritet, tako da bom zdaj nekaj od tega poskušala omeniti v besedi in sliki. Pa začnimo s slikami.


Sprejem ... sicer se je na letališču Isabel baje zaklepetala z ob sebi stoječo žensko, jaz je pa tudi nisem videla, tako da je prihod na letališče vključeval sms s približno vsebino: "Jst sm pr stopnicah. Ki ste pej vi?" A vseeno je lepo videti besede dobrodošlice.



Tržnic ... nekaj kar sem od prvega dneva videla v 1000 različicah. Že prvo jutro sem obiskala tržnico Ceres, kjer sem kasneje kar pogosto zahajala (februarja so sicer odstranili vse prodajalce z ulic, tako da je zdaj kar malo čuden kraj), prvo popoldne pa smo odšli v Limo na tržnico s cunjami. Sčasoma se navadiš vseh teh nagužvanih krajev.



Avtomobili ... nekateri s počenim steklom, drugi s stranskimi ogledali na verigi (če ti ga že odbijejo, je pač praktično, da ni treba vedno novega), skoraj vsi z lučko za olje ... skratka, promet je še vedno nekaj zanimivega.



Deževna doba ... se mi zdi, da sem jo že malo opisala pri opisih Acobambe. Sicer je ravno v tem tednu dež dejansko velik problem, sam je bilo v Chosici kar nekaj huaycotov, ki so zahtevali tudi smrtne žrtve. V času mojega premikanja po teh prostorih, pa ni bilo kake posebnosti. Dež kot dež ... ponavadi skoraj vsak dan, a nič hujšega.



Kosilo ... na enem res lepem kraju z razgledom po hribih. Če odmislimo, da je bila ena od juh s carne rara, je bilo prav idilično.



Luščenje koruze ... priložnost ob kateri sem se naučila novo besedo v kečui. Hajči (piši kao što govoriš) namreč pomeni mešaj. Mešati pa je bilo potreba, da se ta mešanica koruze (sara) in pepela ni preveč razlila. Zakaj pepel? Da se lažje olušči koruzo.



Pokopališče ... s klopcami, da se lahko obišče pokojne. Te klopce imajo sicer samo bolj sveži grobovi, kasneje se mrtvi očitno navadijo biti sami.



Gume ... sicer gre samo za rezervno gumo, a prav vidite, da je bolj gladka kot dojenčkova koža. Tudi ostale 4, ki se držijo ceste, ne pretiravajo z globino profila. Sicer je pa res, da snega v Acobambi ni, policija se pa tudi ne ukvarja s takimi malenkostmi, kot je oprema prevoznih sredstev.



Indijanka in njena yana ichi ... verjetno eden od prvih stikov s puro quechuo (čas, ko ali se trudiš prepoznati kako besedo, ali pa pač zbežiš). Jesus se je z njo pogovoril o stanju v Cconoccu, Monica in Daniel sta v glavnem razumela, Vlado in jaz sva pač bila tam in poslušala. No, jaz sem slikala in poslušala.



Mama Wisico ... in nova doza quechue. Na srečo pospremljena z veliko dozo tune (sadja), tako da smo poslušali in jedli. Je zanimivo, da so nam ljudje, ki resnično nimajo nič, vedno nekaj postregli. Se je pa zgodilo, da nam v eni od bolj bogatih in z vsemi alarmi opremljenih hiš niso ponudili niti kozarca vode.



Elektrika ... je prišla tudi do Cconocca in verjetno še kam. Skupaj s signalom za mobitel.



Cuy ... ki v Peruju ni hišni ljubljenček. Sem ga pa letos jedla le enkrat (tega iz dotične kozice).



Ležeči policaji ... o katerih sem najbrž že pisala. A ker smo jih tolikokrat prevozili, si zaslužijo še eno objavo. Definitivno je bolj udoben način prečkanja teh izboklin v avtobusu ... vsaj v večini primerov. Ker nekajkrat smo tudi v avtobusih izvajali razne salte.



Ne onesnažujte reke Mantaro ... napis ob enem od najbolj onesnaženih mest. La Oroya, kraj ob množici rudnikov, res nima najboljših predispozicij za okoljevarstvo.





Parque de las aguas ... ki sem ga v bistvu obiskala 2x, a drugič le za zelo kratek čas. Je bilo zanimivo skupaj z Augustino in Mario Luz paziti na Majedi, Anyeli in Isaida in se posledično okopati v tistem kloru. Sicer pa je šlo za namerno in prostovoljno kopanje.



Metro ... in pogled na Limo z njegove perspektive. Je zanimivo gledati, kaj vse se dobi na strehah. Predvsem tisti mali zeleni WC nudi precej zanimiv razgled.



Žgečkanje ... letos so bili predvsem najmlajši navdušeni nad "hacer cosquillas". Kar me je reševalo, je bilo, da so se velikokrat spravili na Daniela ter da so mislili, da me žgečka po vratu. Seveda sem se na veliko pretvarjala, da me žgečka, da ne bi dobili predelov, kjer sem res žgečkljiva. Aja, ko pa niso žgečkali, so želili, da jih nosimo, vzdigujemo ... skratka, na trenutke je bilo dobro zbežati, dokler si imel šanso.



Tekstilna tovarna ... me je prav spomnilo na dobre stare čase OŠ, ko so nas redno vozili na Tekstilno. Glede na raznorazne veze in poznanstva sem imela možnost videti, kako to funkcionira v Limi. In bilo je zanimivo videti, kako izdelujejo različne tkanine. Skratka, vedno je zanimivo obiskati netipične kraje in spoznati tipične ljudi.



Blagoslov restavracije ... ker so z Božjo pomočjo stvari lažje. Pa čeprav zaenkrat še ne vedo, kam jih bo v prihodnje zanesla pot.



Jungle speed ... z Anyeli sva bili kar najboljši tim. Sicer je zmagal nekdo drug, a Anyeli je bila druga (pa čeprav bolj ali manj ni razumela, kaj počnemo :) ).



Slovo št. 1 ... prvi se je poslovil Vlado. Preden pa je odšel, je bil deležen besed zahvale in želja za srečno pot.



Poncho de cerveza ... ja, cerveza je piva. In ko je prišla mama Clara s pivo v roki in rekla, da jo bo uporabila za zajtrk, sem bila nekako 110% prepričana, da se zafrkava. Ker mame Clare pač nimam popredalčkane kot nekoga, ki bi za zajtrk uporabil pivo. Ampak jo je. Vse skupaj pa je mešanica snega, sladkora in temne pive. V bistvu prav dobra stvar. 



Uleteti na piknik ... sicer je Jesus en dan prej nekaj razlagal, da mora iti nekam po nekaj. A moja španščina ne vsebuje prav celotnega besedišča iz slovarja, tako da sem pač tekom popotovanja po Limi ugotovila, da smo prišli na nekakšen piknik. So naredili kar fino meso in vse ostalo.



Slovo št. 2 ... s tradicionalno Inka Colo na letališču. Saj če se nekaj zgodi 2x, se lahko imenuje, da je tradicionalno, kajne? Je pa bilo zanimivo, da sem se jaz (gringinja) poslavljala od Perujca in da sem bila jaz tista, ki je ostala.



Redkvice ... in 5 minut viška časa. In tako so pod rokami nekoliko bolj sposobnih oblikovalcev nastali cvetovi. Jaz sem ostala kar v vlogi fotografinje. No ja, v bistvu sem tudi jaz poskušala nekaj izrezljati, a se je poznalo, da mi manjka prakse.



Lima ... in nenadejan ogled enega delčka tega ogromnega mesta. Sva šla namreč z Angelom na eno od tržnic in je on zaspal v carrotu, jaz pa sem razumela, da imava namen izstopiti malo kasneje, kot sva (je) v bistvu imel(a) namen. Tisti del, kar sva ga viška prevozila, sva nazaj grede prehodila. Meni je bilo prav zanimivo ogledovati si te bolj fensi stavbe raznih političnih, sodniških in podobnih ustanov.



Muziciranje ... je Alfredo rekel, da bi se rad naučil igrati klavir, pa sem ga naučila Kuža pazi in lestvico in nekaj ostalih preprostih stvari. Seveda je kmalu dobil "pomoč" v obliki mlajših generacij, ki so vsekakor posrbele, da ni bilo slišati potencialnih napak.



Kaj narediti, da lahko v miru gledaš film ... po TV je bilo Življenje je lepo (seveda sinhronizirano v španščino), ob TV pa so bili trije razbojniki, ki se niso ozirali na to, da bi mi gledali film. Ne vem niti, kako je prišlo do tega ustvarjanja, spomnim pa se, da sta Augustina in Angel najprej Anyeli narisala mačji obraz, nato pa sta isto želela tudi Majedi in Isaid. In tako so bili kmalu vsi lepo porisani. Z alkoholcom. :D Smo pa lahko nato v miru gledali TV, saj so se otroci preostanek časa ukvarjali s čiščenjem obraza.



Sem ugotovila, da je veliko slik in zgodb, tako da bosta očitno nastali 2 objavi ... da ne boste zaspali že ob samem gledanju slik. Drugi del bo sledil enkrat ob bolj zgodnji uri :)

ponedeljek, 23. marec 2015

Hatun Pukllay

Že leta 2008 smo po sistemu "mas vale tarde que nunca" napisale vsaj eno objavo že po prihodu domov. Tudi letos mi je ostalo še nekaj pisanja, ki sem ga malo odlagala. Tokratno sem odložila na "jutri" predvsem zaradi množice slik v kateri sem se vedno izgubila. :) Čeprav bo od tukaj kar malo težko pisati o nekem drugem kraju in času, bom poskusila v par besedah približati še malo karnevalskih običajev.
Hatun Pukllay (keč. velika igra) je bil tridnevni dogodek, ki so ga oglaševali na vse mogoče načine (npr. tudi z množico oglasov na televiziji), kar je precej logično, saj je bil letos prvič izveden v tako veliki verziji.




Čeprav se je odvijal v prvem postnem vikendu, gre za karnevalski ogodek, kjer je bilo moč videti množico pisanih oblek, tradicionalne plese in še kak običaj.



Kot se za tak dogodek (za katerega je občina zapravila kar lep kupček novih sonc) spodobi, so skušali Acobambo predstaviti kar v najlepši obleki, saj je prišlo kar nekaj tujcev. Pod tujce nismo mišljeni gringoti (poleg mene je bil še eden) ampak ljudje iz drugih, v glavnem bližnjih, krajev in provinc.




Stvar se je začela v petek. In ker nihče ni vedel, kdaj naj bi se začelo, smo se dopoldne bolj ali manj sprehajali po Acobambi in se spraševali, ali vsaj organizatorji vedo za uro začetka. A na koncu smo prej obupali in odšli na kosilo med katerim se je pa vse skupaj le začelo. V petek so se na glavnem trgu predstavile skupine iz Acobambe, v soboto so vse skupine naredile plesni obhod po ulicah ter na koncu predstavile svojo točko na istem trgu. V nedeljo pa se je stvar dogajala na stadionu, kjer je bilo vse skupaj organizirano še v večjem obsegu, skupine pa so predstavile plesne koreografije.

Je bilo zanimivo videti predvsem pisane obleke. No, nekatere so bile tudi enobarvne. Me je kar presenetilo, saj sem vedno mislila, da imajo ženske vedno kratke in vsaj malo pisane obleke. Pa seveda so bili zanimivi tudi plesi in vsi njihovi dodatki. Sploh v petek in soboto je bila vsaka skupina sestavljena iz pevcev in plesalcev, nosačev zastave ter nekaj ljudi, ki so med ljudi metali moko in na splošno skrbeli za malo kaosa in smeha na prizorišču.






Kot sem mogoče že omenila, se je v nedeljo stvar odvijala na stadionu. In ker je bilo veliko prijavljenih skupin, je bilo potrebnih tudi veliko ur, preden so vsi vse odplesali. Z Monico in Magdaleno (in njunim podmladkom) smo se odpravile tja popoldne in ulovile le delček. Jaz verjetno še malo manjši delček, glede na to, da sem med odgovarjanjem na množico vprašanj od kje da sem, srečala še nekaj takih, ki so me želeleli naučiti plesati. In tako sem imela en svoj mini zasebni karneval na tribunah stadiona ... s krilom, manto in vsem kar spada zraven. Ma se mi zdi, da sem vam to enkrat že omenila.







Vsekakor pa je bilo zanimivo videti vse te bogate perujske navade in na sploh en tak običajen dogodek, ki ni pripravljen za turiste ampak za domačine.

varnost pri delu in take fore




napredni načini trosenja moke



pisani klobuki


ženske v pončotih