torek, 15. julij 2008

Kuharski tečaj ali mi pečemo torte












Veliko ljudi se odpravi na razne kuharske tečaje, a večina med njimi ne odide ravno na drugi konec sveta. No, midve imava na tem koncu sveta kar veliko mero kuharskih in slaščičarskih nasvetov. Že prejšnji teden smo s skupnimi močmi (šef je bil seveda Daniel) pripravili torto helado, v soboto pa Domo de lucuma. (zdaj vsaj vem, kako izgledajo slaščice, katerih imena sem pred časom prevajala :) ). Delo je potekalo nekako tako, da smo najprej naredili ožji izbor receptov, ki bi jih lahko uporabili, napisali nakupovalni listek in odšli v Chosico na tržnico. Tržnice so vedno ena zelo zanimiva stvar. Štanti s 1000 in eno stvarjo, sadjem, ki se ga pri nas ne dobi, čistočo na perujski način ter obilico ljudi, ki bi na vsak način radi prodali od vrečk za smeti do predpasnikov in zelišč. No, ko smo napolnili nekaj vrečk in dobili skoraj vse, kar smo iskali (le nad mangotom smo obupali …), smo se odpravili nazaj proti domu in popoldne začeli s pripravo stvari. Najprej smo naredili chupetes (o tambien marciano) – zmiksaš marakujo, vodo in sladkor ali pa jagode, mleko, vodo in sladkor, daš v take male najlon vre čke in vse skupaj zamrzneš ter počakaš kak dan ali dva.
Po kosilu (in po pavzi, ki je vključevala cosquillas :) ) pa smo se spravili delati še torto. Biskvit nam je ostal že od prejšnjega tedna, tako da smo potrebovali le kreme. To je ena zelo zanimiva stvar za pripravo – vsako mešanico je potrebno namreč poskusiti in ko skledo dobita v roke Ester ali Isabel, posode skoraj več ni treba pomivati :). Isabel je tudi ugotovila, da se velike sklede odlična zaščita pred nezaželenimi fotografi … Prva krema je bila sestavljena iz lucumine kaše, manjarja, crema de leche batida (neka mešanica med skuto in smetano), druga pa iz chocolate ganache, creme pastalere, creme de leche batida, piscota (na katarega bi Daniel skoraj pozabil … še sreča, da sem jaz protestirala :D) in colapeza (ja, vem, da ste razumeli vse, kar je napisano v zgornjih vrsticah ;) ). Za recepte se lahko priporočite Danielu ali pa namadvema, čeprav ne garantiramo, da se v Sloveniji da dobiti sestavine … no, če je kdo že kdaj videl lucumo na naših tržnicah, naj se hitro javi ;). No, te kreme potrebujejo nekaj časa, da se strdijo, zato smo vmes skočili do Lime (skočiti do Lime pomeni, da porabiš vsaj 6 ur, saj je samo vožnje približno za 4 ure :) ), torto pa spravili skupaj ob kaki 1 ponoči, v nedeljo dopoldne pa še okrasili.

četrtek, 10. julij 2008

vciraj peeeee :D










Predvcirajsnim je bilo zanimivo, saj sva se skupaj z Juanom podali na trznico, kodr smo bili velika atrakcija (najvecja atrakcija je bila Helena :D). Tukaj je trznica kot da bi jo vzel iz kake slike iz National Geograpica. Vse mocno skupaj in stojnice kar vsepovsod, hrano najprej poizkusis in pole kupis,... Skratka ni se dosti spremenilo od lani :). kaj kmalu smo sli nazaj domov in se lotili pripravljati kosilo. krema, ki spada k (po domace receno) kurji zupci, je bila zelo dobra in zanimiva za pripraviti. nato proti veceru smo sli po nakupih in tam je tudi nastala fora peeeee, ki sploh nevemo zakaj se gre :D no ja vemo, da ima izvore v Mehiki :).




vciraj pa, je imel Daniel predavanjain smo se ''babe'' spravile gledat en romaticen/znanstvenofantasticen film Krrish in smo skupinsko smrkale pred TV. dobro da jew nato priswel Daniel in nam povedal da je morje zadosti veliko in da je brezveze gledat filme ce se po njih slabo pocutis... no ja zdi se mi da je govoril nekaj v tem smislu :D. potem smo se lotili pripravljati torto in kokade. je bilo zanimivo. bili smo polni novega znanja(in mase tudi):)


tako da... naj slike povejo svoje....za vec slikc pa poglejte v Fotogalerijo

FOTOGALERIJA

Ce med linki se niste opazili povezave do slik, vam jo dajem se tukaj :)
Zraven pa še ena velika zahvala Katji, ki je poskrbela, da se je večina teh slik znašla na internetu.
Katja, ti častim eno čokolado z dvojno smetano ;)

http://picasaweb.google.com/helena.rebek

Villa Natalia
























V primerjavi z ostalimi dnevi, smo v soboto vstali že zelo zgodaj, saj naj bi ob 8h že odšli od doma. No, na koncu nam je uspelo odriniti ob 8:30 (kar pa je tudi že uspeh). Bili smo opravljeni v pravem izletniškem stilu, obloženi s torbami in vrečkami ter dvema žogama; odpravljali smo se namreč malo naprej od Chosice v Villo Natalio. Vseh 8 se nas je stlačilo v en taksi (in tako smo podrli lanski rekord, ko nas je šlo v taksi 7). Poleg naju z Ester so šli še Daniel, Monica, Maria, señora, ki živi spodaj in njena dva otroka. Najprej smo nakupili nekaj stvari, nato pa poiskali neko mešanico med carroti, ki vozijo po Limi in miniavtobusom. Pot je bila precej zanimiva, saj so se izmenjevali asfalt z luknjami, luknje z asfaltom in nekakšna poljska cesta. Dolina, po kateri smo se vozili, je bila polna zelenja, malih vasic, kjer so se brezskrbno igrali otroci in žensk, ki so ob poti prodajale chirimoye in palte (oz. avokado – za tiste, ki nimate navade mazati avokado na kruh za zajtrk ;) ). Po kake tri četrt ure vožnje smo prispeli do cilja – koščka doline s hidroelektrarno in nekakšnim parkom, oz. prostorom za oddih in piknike.

Tudi mi smo najprej poiskali žar (očitno je tu v prosti uporabi in kdor prej pride, ga pač ima :)) in prostor, kjer smo se utaborili. Našli smo ga pod velikim arbolom (prosto po Danielu :D... no, na tem arbolu raste palta), nato pa odšli raziskovat bližnjo okolico. Ta je vsebovala reko s podobnimi skalami kot so bile v Aguas Calientes, nekaj umetnih slapov, korita po katerih teče voda in hribe nad nami. No, na enega od tistih nižjih smo se tudi mi povzpeli … no, vsaj družina Huaman Quispe z gosti :) … Señora in njena otroka so ostali pri naših stvareh. Čeprav je bilo na tistem hribčku res lepo – nad nami modro nebo, sonce in gore z zelenimi vrhovi, pod nami dolina in okoli nas kaktusi, smo se po čutu dolžnosti spravili k ostalim trem spodaj čakajočim. V nadaljevanju smo počasi pripravili žar in po dolgotrajnem trudu celo prižgali ogenj. Piknik na perujski način izgleda tako, da na plato ne daš čevapčičev, ražnjičev in podobnega, ampak kupiš kar kos mesa, ga namakaš z omako (s pomočjo listov oleandra :) ) in ga spečeš. Za zraven paše pa še popečen kuhan krompir, choclo in omakca (ki jo predhodno kupiš na tržnici). No, tako je izgledalo, kar se hrane tiče. Sicer pa so bile tudi spremljevalne dejavnosti zanimive – Maria in hčerka od señore sta se oblečeni vrgli v reko (nekateri pišoči norci pa smo se namakali le do kolen); nekateri so se spoprijateljili z drevesi in kradli paltas in chirimoye; drugi pa smo se vestno izogibali neprijaznim konjem. Skratka … bil je zelo zanimiv dan.

nedelja, 6. julij 2008



No, pa se nekaj slik ... O dogajanju na njih pa kdaj drugic. Naj vam samo zaupam, da smo danes predvsem pohajali, se soncili in imeli piknik na perujski nacin (le konji se meni niso prevec dopadli XD), vceraj pa je imela Danielova sestra Isabel rojstni dan.



Perujsko rastlinstvo in živalstvo.




V sredo in četrtek smo imeli veliko bližnjih srečanj z opicami, papigami in ostalo živadjo (domače okolje pač ... :D). V sredo popoldne (dopoldne ima Daniel pač predavanja) smo šli v Huachipo – živalsko vrt dokaj blizu Chosice. To je sicer bolj majhen park, a vseeno smo na koncu imeli okrog 300 slik. (če ima kdo namen izdati knjigo z živalmi Latinske Amerike, se lahko obrne na naju ... nadaljnih 200 smo namreč poslikali v četrtek, a o tem pozneje :) ). Sicer je povsem nekaj drugega videti živali v naravi, a vseeno je bilo zelo zanimivo biti med vsemi tistimi opicami in papigami. Pa tudi kak kenguru, žirafa in krava se je dobila. Vse tri nas je najbolj navdušila imitacija selve s pticami in rastlinami. Con paciencia smo obredli skoraj cel park. Le zadnji del z malo manj paciencie, ker so počasi že začeli zapirati, Ester bi pa še kar slikala, slikala, slikala ....
V četrtek smo si pa vzeli več časa za pohajanje. No, to ne pomeni, da smo vstali ob 5h zjutraj (čeprav sva v Huanchipi z Danielom modrovala, da mogoče ne bi bilo slabo vstati tako zgodaj, da bo lahko Ester vse poslikala XD). Tja enkrat sredi dopoldneva smo se odpravili proti Limi do katere je v gužvastih časih tudi več kot 2 uri vožnje (za malo več kot 30km poti). Lima je še vedno dobra stara Lima. Sicer smo zaznali obrise sonca, a več od tega tudi ne. Ni pa bilo tistega čudovitega pršenja. Za Limo je bil to pravzaprav kar lep dan :). Šli smo v Parque de las leyendas. To je še en živalski vrt, le da veliko večji od Huachipe. Razdeljen je na costo, selvo in sierro. Za costo nam je na koncu zmanjkalo časa (in volje), ostale dva dela pa smo obdelali. V prihodnosti bo sledila tudi kaka slika ali dve, za zdaj pa samo za pokušino ;).



Malo o tem, malo o onem

Da si boste lahko vsaj približno predstavljali, kako je izgledal najin prvi teden v Peruju ... (Sploh glede na to, da ste verjetno v večini vsi dobivali odgovore, da nimava pojma, kaj bova počeli :) ). No, saj tudi zdaj še vedno bolj sproti ugotavljamo, kaj bomo počeli naslednji dan. Najino bivanje tukaj pa se je začelo tako, da je v soboto ob 16:30 naše letalo končno prebilo meglo in pod nami se je prikazala Lima (no, v bistvu bi tam morali biti že dopoldne, a ker megla ni značilnost le Lime, smo morali v Sao Paulu kar nekaj ur čakati na vzlet). V soboto je bilo tako bolj ali manj le še toliko časa, da smo prišli do Chosice. Sicer smo v Limi, a vseeno nismo v Limi ... smo kake 30 kilometrov vzhodno in na nekaj sto metrih nadmorske višine (Urška, nadmorska višina Lime je zelo relativna stvar :D). No, da se vrnem k soboti. Tu nas je pričakala cela družina (3 bratje in 3 sestre) in nas sprejela medse. V prvih dneh sva se bolj ali manj navajali na življenje tukaj (beri: lenarili). Samo da sva spakirali iz kovčkov je trajalo kake 2 dni (še sreča, da imajo samo 2 sobi, ker že tako so bile najine stvari zelo hitro povsod. V nedeljo sva bili po dolgem času pri maši v španščini. Prav lepo je bilo spet slišati našo glorio v pristnem okolju. Po maši pa smo se na kratko ustavili še na trgu, kjer so otroci plesali tradicionalne plese. Lepo je bilo tudi to, da sva bili edini belki daleč naokoli. Na sploh sva tukaj precej opazni, saj to ni ravno kraj, kjer bi drle množice turistov. In na letalu sva se prav nasmejali, ko sva obkljukali, da sva turistki, kot naslov pa dali najin naslov tukaj v Chosici. Kakih hotelov pa res ni v naši bližini ...
(Ps tukaj bi sledila se kaka slika vec, ce jih ne bi pozabila dati na kljuc :) )