ponedeljek, 28. julij 2008

PAUCARA









zbudili smo se ob 4.45 zjutraj, saj smo se odpravljali na sejem v Paucaro. Toda najprej smo obiskali dedka in njegovo družino v vasici, ki leži nad Paucaro. On in njegova žena živita v osamljeni kmetiji nad to vasico. Vzpon nam je pobral kar nekaj moči, saj je tukaj zrak zelo redek Spoprijateljiji smo se z otroci in kaj kmalu smo jih prepričali da so nam peli pesmice v kečui. Razgled je bil neverjeten. Kaj vse se lahko vidi! Potem pa smo šli zajtrkovat spet juho z mashua in potem smo vsi skupaj poklepetali. Potem nam je babica dala nekaj hrano za v Acobambo. Nato smo se odpravili na sejem v Paucaro. Tam smo šli malo naokrog in smo tudi nakupili nekaj stvari. Odpravili smo se tudi v cerkev, kjer je bila maša v kečui. Tam smo spoznali teto od Daniela. Potem pa smo se odpravili proti avtobusni, ker smo se želeli vrniti toda ker je imel zamudo smo morali čakati do 4.00 popoldne. Da nismo umrli od lakote je mama Klara kupila nekaj sadja (mandarine, banane,...). Nato ob 4.00 je prišel avtobus in smo se tako napeštani kot sardelice odpravili domov v Acobambo. Nato zvečer smo se pa odpravili k maši, ki je bila zelo lepa.

Kako izgleda prvi dan v nekem novem kraju



Na tem svetu še vedno obstajajo kraji, kjer se kup otrok igra na ulicah, kjer za igro ne uporabljajo vseh mogočih (in nemogočih) didaktičnih igrač. Še vedno obstajajo kraji, kjer vodo zajemaš pri izviru in kjer greš spat, ko zaide sonce. Sicer tudi v te kraje korak za korakom vstopajo čuda zahodne civilizacije, a do nekaterih vasic bodo morala narediti še kar nekaj korakov, da jih bodo dosegla. Ko sem ob povratku v Limo gledala skozi okno, so se mi zdeli ti kraji skoraj neresnični, kakor da bi zgolj brala o njih ali pa gledala kak film. Ali pa kot bi poslušala nono, kako razlaga o časih, ko je bila ona majhna.
Že dejstvo, da do Acobambe vozijo le določene prevozniške družbe, še bolj pa ko vidiš nekajcentimeterski profil gum teh avtobusov, ti da misliti, da verjetno do tja ne pelje ravno široka avtocesta. In res je tako … Prvih 9 ur smo se sicer vozili po asfaltiranih gorskih poteh, nato pa so sledile 4 ure masaže na makadamu oz. Zemljenih poteh. In mogoče je bilo vseeno dobro, da se tudi ob svetlobi polne lune ne vidi vseh prepadov, ki ponujajo bližnjico v dolino …
Okrog 6h zjutraj pa smo prispeli do Acobambe. Tam so nas pričakale mama in najmlajši sestrici od Daniela, a on jih očitno ni videl, ostali trije pa jih itak nismo poznali, zato smo se odpravili za Danielom iskati pot do njihove hiše. Po kakih 10 minutah hoje po prašnih poteh, smo prispeli do železnih vrat.
Najprej smo srečali Danielovega očeta, po krajšem čakanju pa še sestrici in mamo (ki so obupale nad dolgim čakanjem na nas popotnike).
Sprva mi je bilo predvsem čudno, da so naju vsi klicali „señorita“. Za prevzgojo Marie Luz in Augustine sva potrebovali kar nekaj časa … Sobotno dopoldne smo tako preživeli bolj ali manj v lenarjenju, klepetu z mamo Claro (ugotovili smo, da imajo žgečkanje očitno v družini :D) in nadaljevanju lenarjenja. No, meni ni bilo do spanja, tako da sem namesto tega imela frizerstvo izpod rok Marie Luz in pod nadzorom Augustine, ki sta se obe navduševali nad dejstvom, kako lepe in drobne in čudovite lase ima „señorita“.
Po kosilu smo vsi skupaj šli do njihove chacre. Bili smo kar velika zanimivost za domače otroke – nekateri so nas zvedavo opazovali, drugi pa so se za vsak slučaj pognali v tek (v Acobambi pač niso vajeni množice gringotov). Za nas pa je bilo zanimivo vse, kar smo videli. Pokrajina z grički in gorami v ozadju, preproste hiše, opeka iz katere delajo hiše in ljudje na ulicah. To so bili večinoma otroci in starejši – odrasli so namreč čez dan na svojih chacrah. Naša naslednja ciljna točka so bili baños de los Incas – inkovski ostanki v predelu starega mesta O njih težko povem kaj več kot to, da so nekakšni ostanki vodne napeljave in nekaj kipov. Majhno, a prisrčno. Od tu smo se odpravili mimo cerkve v starem delu mesta do nekega grička, kjer smo si vsi flojosi lepo oddahnili od napornega pohajkovanja po mestu. Na koncu pa smo šli čakati konec poročne maše na Plaza del armas, a naša radovednost vseeno ni bila dovolj velika, da bi jo dočakali (le Maria Luz se je šla uradno fotografinjo :) )

Acobamba



Acobamba je manjše mestece na višini cca. 3400m in s 5000 prebivalci. Ulice so prašne in le ena je iz nekakšnega betona, hiše pa povečini majhne, narejene iz blatnene opeke
in pokrite s korci (da bi bilo kot v Ajdovščini, manjkajo le kamni :) ).Podobnost z našimi kraji je tudi v tem, da tudi tukaj raste bzga, le da jo je mogoče tu najti tudi kot lepo gojen grm v mestnih vrtovih.No, za razliko od Ajdovščine in vseh ostalih slovenskih mest in vasi, tukajšnji otroci ne sedijo za računalniki, temveč se igrajo in skupaj odkrivajo svet.Ljudje večinoma delajo na svojih chacrah (chacra=njiva … ponavadi vseh mogočih oblik razen pravokotne) in skrbijo za svoje osličke, bike, ovce in kako kokoš. Indijanske ženske so oblečene v krila, na glavi pa imajo spleteni 2 dolgi črni kiti in klobuk. Obleka moških ni tako drugačna od naših oblek. Oboji pa za prenašanje stvari (ženske pa tudi otrok) uporabljajo pisane mante.
Je pa v Acobambi tudi veliko internetov (na katere nismo vstopili, tako da ne morem poročati o hitrosti le teh.) ter avtomobilov – od krip, ki pa očitno na nek čudežen način vseeno peljejo, do fensi terencev (z enim od teh smo se tudi mi vozili). A ti fensi terenci so zelo redki, saj naj bi bila Huancavelica in prav pokrajina Acobamba najrevnejši predel Peruja na katerega so vse prejšnje vlade pozabile. Vsaj tako sta nam povedala teta Veronica in stric Jorge (družinska prijatelja od Huaman Quispovih, ki sta bila vir tudi nekaterih drugih zgoraj napisanih informacij :)).
In tako ti kraji še vedno ostajajo razpeti med tradicijo in željo po razvoju. Velikokrat so se nam opravičevali zaradi skromnosti in preprostosti, čeprav je bilo prav to tisto, kar je bilo meni všeč – neobremenjenost s preostalim svetom, preprostost in čudovita pokrajina.

četrtek, 24. julij 2008

četrtek, 17. julij 2008

sobota....nocno zivljenje v limi

po "naporni" peki torte smo se podali (polni ostankov mase) proti Limi. tam smo imeli namen si ogledati dva parka. en je bil na zalost zaprt, zato nas pa drugi ni razocaral. ta "drugi"se imenuje Parque de la Reserva. to je najvecji vodni park v Juzni Ameriki. Imeli smo priloznost videti ples vode. in bilo je res carobno. najprej smo si ogledali fontane ki so brizgale vodo visoko v zrak. nato pa smo prisli do tunela, kjer lahko grejo obiskovalci pod vodo in nad njimi brizgajo curki obarvane vode. na drugem koncu pa smo si ogledali ples vode ob spremljavi Mozarta in Beethovna. ce se bo kdo potikal tukaj v bizini, priporocam ogled tega parka!

Pohajanje

No, vam samo sporocam, da jutri malo odrinemo proti vzhodu; gremo namrec v Acobambo. Baje je cesta zelo zanimiva (vkljuceni prepadi in ovinki ... :) ) No, ce prezivimo voznjo, vam kaj sporocimo, kako se imamo.
Za zdaj pa en lep pozdrav iz enega skrajno pocasnega interneta nekje med Chosico in Limo (zunaj je pa tipicen zvok carrotov :) )

torek, 15. julij 2008

In tako piše Daniel ...



No, pa smo tudi Daniela pripravili do tega, da je nekaj napisal za naš blog. Prijetno branje (sploh tisti, ki vam španščina ne gre preveč od jezika ;) )



Hola hnos. Kakoste? Aqui en chosica preparamos algunas veces unas ricas tortas que yo quisiera que esten todos aqui para que pudieran comer. Seque sera algun dia. Por ahora lo disfrutamos con helena y ester. Los cuido mucho y somos una familia norci. Me siento feliz que esten aqui helena y ester. Seque no todos pueden y yo entiendo. Solo los pido que sigan adelante. Muchas bendiciones a cada uno de ustedes. Saludos a todos. A vlado, benjamin,urban, ožbej, janez,, tomaž, tina bizjak, tina mavrič, urška, ana kravos, klementina, katarina, vesna, mojca.. y todos los demas de eslovenia. Hvala lepa a todos, muchos abrasos a todos. Aqui helena y ester me enseñan esloveno y yo aprendere poco a poco. Y pronto escrivire mas en slovenščina. Upam que me puedan entender.. besos y abrasos a todos. LP..