nedelja, 6. julij 2008

Nekaj o tem, kje zivimo




Družina Huaman Quispe naju je prijazno sprejela medse. Najstarejši je Juan Pablo in živi z žensko, ki je lastnica te hiše. Drugi po vrsti je Angel, ki je kot do sedaj vsi poznani moški te družine, kuhar :).Nato je Daniel- najin gostitelj. Potem so sestre: Monica- ki študira medicino, Isabel- študira kozmetiko in frizerstvo. Najmlajša, ki živi tukaj je Maria, ki pa je tu šele 2 meseca. Vsi skupaj živijo v dveh sobicah- ena je kuhinja in dnevna soba hkrati. Vse je bolj skromno opremljeno. Ni tako kot pri nas, ko imamo tisoč in eno posodo in tisoč in ene vilice... V drugi sobi pa je spalnica z dvema pogradoma. Spodaj spijo trije, na vrhu dva. Je kar zanimivo uskladiti da te ne zebe ali da te ne izrinejo iz postelje (prašite Heleno XD:)). Tukaj se da občutiti da ljubezen in enotnost premaga vse ovire pa najsi bodo takšne ali drugačne. Že takoj prvi dan so naju sprejeli odprtih rok. Povedali so nama da naju imajo kot del svoje družine in da nama bodo pomagali kakor bova hoteli početi. In res; takoj naslednji dan se je pričel plesni tečaj, ki ga je vodila Maria- večino časa je umirala od smeha (hmm le zakaj). Vsi se pa zelo trudijo, da bi se naučili quechua. Tako da sva spoznale da beseda pichqa ni nobena slaba beseda ampak da pomeni v quechui število pet. Čaki ima pa tudi več pomenov;čakaj kakor počakaj; čakaj kakor noga;.....logično, ne?:)
Zjutraj je zelo lepo ko je skoraj vsak dan glasba v zraku. In vsak dan je sonce. To je bilo prav presenečenje, saj sva se psihično pripravljali na meglene dneve kakor naj bi bilo za Limo značilno. Posledično je tudi voda za tuširanje bolj topla kakor v cuidadu, kjer smo bili lani.
Vsi tukaj zelo skrbijo za naju. Pri treh kuharjih se ni treba bati da bova lačni. Torej veste zakaj bova prišli domov v bolj baročnem stilu kot sva odšli ;). Pa naj bo to zaenkrat to.

četrtek, 3. julij 2008

O lenoba, lenoba ...

No, pa slike so v precej nametanem vrstnem redu, ker pac bolj malo razmisljamo :)




















No, da bo le vsaj ena nova objava (za vse tiste, ki pridno spremljate najin blog :) ). Sva zivi ... in malo leni in si ne vzameva casa za kaj napisati. Pa tudi za slike naloziti bo ocitno bolje najti kak hitrejsi internet kot pa je tukaj v Chosici. No, pa vseeno malo na hitro kaj pocneva zadnje case. Vceraj smo bili v enem parku v blizini kjer zivimo, danes pa v nekaksnem zivalskem vrtu v Limi (ja, do tja je kar nekaj voznje ... bi v Sloveniji v tem casu prisli ze na krepko drugi konec nase drzavice). Zdaj se bova pa pocasi spravili domov. No, enkrat nekoc, ko se slike nalozijo :)




Ps: tudi kak komentar k slikam bomo napisale v prihodnosti ;) Za zdaj si jih pa razlagajte, kakor vam je ljubo :D.

nedelja, 29. junij 2008

Pa smo tu

Torej... sva tukaj, ane!

Prespali sva v Braziliji v hotelu Monako, kjer smo bili skupaj z nekaterimi Peruanci, ki so potovali v Peru. Vec ali manj smo bile samo zenske in nekatere so bile precej zgovorne ter brez dlake na jeziku, tako da je bil Mesija prav vesel da se nas je resil... (Mesija dela na letaliscu(!)). Po dolgotrajnem cakanju na leteliscih in s peturno zamudo sva koncno prispeli na letalisce. Tam sta naju pocakala Daniel in Fidel. Full jih je bilo spet videt! Pospremila sta naju do Choisice kjer se vidijo zvezde(!!!!!) in trenutno sije sonceeeee :D baje da je to en tak konec Lime kjer je pogosto sonce :). Spoznali sva dva brata od Daniela- Juana in Angela ter sestri Isabel in Monico. Zivijo v kar prijetnem stanovanju- slike sledijo v naslednjih dneh. Sprejeli so naju odprtih rok in nama dali vedeti da sva kot del njihove druzine. Klepetali smo do poznih nocnih ur :).

Nihce ne more verjeti da smo res tukaj, ne midve, Danijel pa tudi ne. Danijel vse prav lepo pozdravlja in vam posilja objeme in pozdrave! Midve pa tudi vsakemu od vas posiljava enako kot Danjel XD!

sobota, 28. junij 2008

Sao Paolo

Naj še sporočim, da sti srečno prišli v Sao Paolo in da lepo spita, več pa bosti sami povedali.
LP Tomaž

četrtek, 26. junij 2008

V Madridu

no,pa je prisel prvi dan najinega popotovanja. trenutno sva v Madridu na letlicsu, kjer vlaciva s sabo ves tovor (hvala Bogu za vozicke:-)!) vsepovdsod so na tleh ploscice in vsepovsod piha klima. In Ester bo vsak cajt popenila zaradi te tipkovnice (jaz pa tudi :D). danes imava v nacrtu se priti do kaksne televizije in si v pristnem vzdusju ogledati tekmo med spanijo in rusijo. po njej pa najti kaksen umirjen koticek za spanje. (med nominiranci za najino prenciscce pa so:kapela,molilnica in klopce pri oddelku za biznismane.)obupn pa pogresamo ameriski tapison.:-)bodi dovolj za dans. cajt preganja. bodite vsi fajn.
ester in helena

Si bom dovolil malo spremenit to novico in dodal še sno slikico iz Benetk, preden sta se Helena in Ester vkrcale na letalo.


korak

Verjetno bi zdaj morala že zdavnaj spati. A bom še napisala par besed. Saj ne vem, kaj točno bi povedala ... Kot tudi zadnje čase ne vem prav točno, kako bi opredelila svoje počutje pred odhodom. Nekaterim sem rekla, da mi je čudno, ker mi ni čudno. Verjetno bo to kar držalo.
Čeprav so slovesi še vedno ena stvar, ki je težka, ker pustiš nekaj in nekoga za sabo. Ker velikokrat šele takrat spoznaš koliko ti kdo pomeni. A nekako gre. Le čez prag je potrebno stopiti in se odpraviti. Ko to enkrat storiš, potem gre ... In danes greva tudi midve. " Zdaj sem tu, moj Bog, pripravljen na pot, ki mi kaže jo tvoja dlan. V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni si ti vsak dan." Hvala vsem, ki ste obljubili, da se naju boste spomnili v molitvi! Hvala tudi tem, ki tega niste obljubili, pa vem, da boste z nama. (in ja, lahko se boste pohvalili, da tam v daljnem Peruju nekdo misli na vas.) Naj vse naše poti, kjerkoli že vodijo, spremlja Božji blagoslov. Pa tudi kakšen angelček varuh naj mu pri tem pomaga.

Ps: prevod v španščino pa sledi nekoč v prihodnosti :)

sobota, 3. maj 2008

... le soncu je treba slediti ...

Da ne bo ta blog tako zelo sameval ... In da boste imeli v sezoni pospešenega učenja dodatno literaturo za branje (no ja, dvomim, da bom pretirano dolgo pisala ... :) ) ...
Ja, včasih se je pač potrebno odpraviti na lov za sončkom, če se le to trma za kupom nekih oblakov. (Ne, nočem reči, da sem tak optimist, da pričakujem nad Limo modro nebo z žgočim soncem.) Pravzaprav zgolj omenjam današnje popotovanje v iskanju sonca. Ko se preprosto na hitro odločiš, da ti nekaj manjka in da imaš določene pogoje, da to spremeniš. In se usedeš v avto in uloviš sonček ... (pa tudi mašo ... :D ... čeprav vam odsvetujem določena čudna manevriranja v križiščih pri rdeči luči ... policije očitno ni bilo blizu ...(interna fora))
Saj tudi za povratek v Peru je odločitev padla precej na hitro. Zgolj nekaj besed na msnju. Počasi pa te besede postajajo meso. Še 56 dni, pa odletimo ... Malo, dosti? Kdo bi vedel. Čas je itak relativen!

Ps: Če ima kdo kako idejo, kako bi midve in naša prtljaga prišle do Madrida, se zelo priporočamo :). 27. junija zjutraj bi bilo koristno, da bi bile nekje na madridskem letališču ...

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Que este blog no sea tan solo ... Y que tengan algo para leer en la temporada de los examenes jaja (aunque dudo que escriba mucho ...)

A veces hay que ir cezar el sol, si lo esta ocultado detras de un monton de las nubes. (No, no quiero decir que soy tan optimista y espero ver cielo azul con sol muy fuerte por encima de Lima). Sobre todo solo quiero mencionar peque
ño viaje para buscar el sol. Dedicir en rato que querrias solo ver el sol. Pues te sientas en el carro y manejas hacia encuentras algunos rayos del sol (norci jajaja).
Parecido a este viaje fue tambien la decision para regresar a Peru. Solo algunas palabras en msn. Y poco a poco estas palabras estan haciendo el carne. Faltan solo 56 dias para volar a suroeste ... Mucho, poco? Quien sabe. El tiempo es relativo!