četrtek, 10. julij 2008

FOTOGALERIJA

Ce med linki se niste opazili povezave do slik, vam jo dajem se tukaj :)
Zraven pa še ena velika zahvala Katji, ki je poskrbela, da se je večina teh slik znašla na internetu.
Katja, ti častim eno čokolado z dvojno smetano ;)

http://picasaweb.google.com/helena.rebek

Villa Natalia
























V primerjavi z ostalimi dnevi, smo v soboto vstali že zelo zgodaj, saj naj bi ob 8h že odšli od doma. No, na koncu nam je uspelo odriniti ob 8:30 (kar pa je tudi že uspeh). Bili smo opravljeni v pravem izletniškem stilu, obloženi s torbami in vrečkami ter dvema žogama; odpravljali smo se namreč malo naprej od Chosice v Villo Natalio. Vseh 8 se nas je stlačilo v en taksi (in tako smo podrli lanski rekord, ko nas je šlo v taksi 7). Poleg naju z Ester so šli še Daniel, Monica, Maria, señora, ki živi spodaj in njena dva otroka. Najprej smo nakupili nekaj stvari, nato pa poiskali neko mešanico med carroti, ki vozijo po Limi in miniavtobusom. Pot je bila precej zanimiva, saj so se izmenjevali asfalt z luknjami, luknje z asfaltom in nekakšna poljska cesta. Dolina, po kateri smo se vozili, je bila polna zelenja, malih vasic, kjer so se brezskrbno igrali otroci in žensk, ki so ob poti prodajale chirimoye in palte (oz. avokado – za tiste, ki nimate navade mazati avokado na kruh za zajtrk ;) ). Po kake tri četrt ure vožnje smo prispeli do cilja – koščka doline s hidroelektrarno in nekakšnim parkom, oz. prostorom za oddih in piknike.

Tudi mi smo najprej poiskali žar (očitno je tu v prosti uporabi in kdor prej pride, ga pač ima :)) in prostor, kjer smo se utaborili. Našli smo ga pod velikim arbolom (prosto po Danielu :D... no, na tem arbolu raste palta), nato pa odšli raziskovat bližnjo okolico. Ta je vsebovala reko s podobnimi skalami kot so bile v Aguas Calientes, nekaj umetnih slapov, korita po katerih teče voda in hribe nad nami. No, na enega od tistih nižjih smo se tudi mi povzpeli … no, vsaj družina Huaman Quispe z gosti :) … Señora in njena otroka so ostali pri naših stvareh. Čeprav je bilo na tistem hribčku res lepo – nad nami modro nebo, sonce in gore z zelenimi vrhovi, pod nami dolina in okoli nas kaktusi, smo se po čutu dolžnosti spravili k ostalim trem spodaj čakajočim. V nadaljevanju smo počasi pripravili žar in po dolgotrajnem trudu celo prižgali ogenj. Piknik na perujski način izgleda tako, da na plato ne daš čevapčičev, ražnjičev in podobnega, ampak kupiš kar kos mesa, ga namakaš z omako (s pomočjo listov oleandra :) ) in ga spečeš. Za zraven paše pa še popečen kuhan krompir, choclo in omakca (ki jo predhodno kupiš na tržnici). No, tako je izgledalo, kar se hrane tiče. Sicer pa so bile tudi spremljevalne dejavnosti zanimive – Maria in hčerka od señore sta se oblečeni vrgli v reko (nekateri pišoči norci pa smo se namakali le do kolen); nekateri so se spoprijateljili z drevesi in kradli paltas in chirimoye; drugi pa smo se vestno izogibali neprijaznim konjem. Skratka … bil je zelo zanimiv dan.

nedelja, 6. julij 2008



No, pa se nekaj slik ... O dogajanju na njih pa kdaj drugic. Naj vam samo zaupam, da smo danes predvsem pohajali, se soncili in imeli piknik na perujski nacin (le konji se meni niso prevec dopadli XD), vceraj pa je imela Danielova sestra Isabel rojstni dan.



Perujsko rastlinstvo in živalstvo.




V sredo in četrtek smo imeli veliko bližnjih srečanj z opicami, papigami in ostalo živadjo (domače okolje pač ... :D). V sredo popoldne (dopoldne ima Daniel pač predavanja) smo šli v Huachipo – živalsko vrt dokaj blizu Chosice. To je sicer bolj majhen park, a vseeno smo na koncu imeli okrog 300 slik. (če ima kdo namen izdati knjigo z živalmi Latinske Amerike, se lahko obrne na naju ... nadaljnih 200 smo namreč poslikali v četrtek, a o tem pozneje :) ). Sicer je povsem nekaj drugega videti živali v naravi, a vseeno je bilo zelo zanimivo biti med vsemi tistimi opicami in papigami. Pa tudi kak kenguru, žirafa in krava se je dobila. Vse tri nas je najbolj navdušila imitacija selve s pticami in rastlinami. Con paciencia smo obredli skoraj cel park. Le zadnji del z malo manj paciencie, ker so počasi že začeli zapirati, Ester bi pa še kar slikala, slikala, slikala ....
V četrtek smo si pa vzeli več časa za pohajanje. No, to ne pomeni, da smo vstali ob 5h zjutraj (čeprav sva v Huanchipi z Danielom modrovala, da mogoče ne bi bilo slabo vstati tako zgodaj, da bo lahko Ester vse poslikala XD). Tja enkrat sredi dopoldneva smo se odpravili proti Limi do katere je v gužvastih časih tudi več kot 2 uri vožnje (za malo več kot 30km poti). Lima je še vedno dobra stara Lima. Sicer smo zaznali obrise sonca, a več od tega tudi ne. Ni pa bilo tistega čudovitega pršenja. Za Limo je bil to pravzaprav kar lep dan :). Šli smo v Parque de las leyendas. To je še en živalski vrt, le da veliko večji od Huachipe. Razdeljen je na costo, selvo in sierro. Za costo nam je na koncu zmanjkalo časa (in volje), ostale dva dela pa smo obdelali. V prihodnosti bo sledila tudi kaka slika ali dve, za zdaj pa samo za pokušino ;).



Malo o tem, malo o onem

Da si boste lahko vsaj približno predstavljali, kako je izgledal najin prvi teden v Peruju ... (Sploh glede na to, da ste verjetno v večini vsi dobivali odgovore, da nimava pojma, kaj bova počeli :) ). No, saj tudi zdaj še vedno bolj sproti ugotavljamo, kaj bomo počeli naslednji dan. Najino bivanje tukaj pa se je začelo tako, da je v soboto ob 16:30 naše letalo končno prebilo meglo in pod nami se je prikazala Lima (no, v bistvu bi tam morali biti že dopoldne, a ker megla ni značilnost le Lime, smo morali v Sao Paulu kar nekaj ur čakati na vzlet). V soboto je bilo tako bolj ali manj le še toliko časa, da smo prišli do Chosice. Sicer smo v Limi, a vseeno nismo v Limi ... smo kake 30 kilometrov vzhodno in na nekaj sto metrih nadmorske višine (Urška, nadmorska višina Lime je zelo relativna stvar :D). No, da se vrnem k soboti. Tu nas je pričakala cela družina (3 bratje in 3 sestre) in nas sprejela medse. V prvih dneh sva se bolj ali manj navajali na življenje tukaj (beri: lenarili). Samo da sva spakirali iz kovčkov je trajalo kake 2 dni (še sreča, da imajo samo 2 sobi, ker že tako so bile najine stvari zelo hitro povsod. V nedeljo sva bili po dolgem času pri maši v španščini. Prav lepo je bilo spet slišati našo glorio v pristnem okolju. Po maši pa smo se na kratko ustavili še na trgu, kjer so otroci plesali tradicionalne plese. Lepo je bilo tudi to, da sva bili edini belki daleč naokoli. Na sploh sva tukaj precej opazni, saj to ni ravno kraj, kjer bi drle množice turistov. In na letalu sva se prav nasmejali, ko sva obkljukali, da sva turistki, kot naslov pa dali najin naslov tukaj v Chosici. Kakih hotelov pa res ni v naši bližini ...
(Ps tukaj bi sledila se kaka slika vec, ce jih ne bi pozabila dati na kljuc :) )









Nekaj o tem, kje zivimo




Družina Huaman Quispe naju je prijazno sprejela medse. Najstarejši je Juan Pablo in živi z žensko, ki je lastnica te hiše. Drugi po vrsti je Angel, ki je kot do sedaj vsi poznani moški te družine, kuhar :).Nato je Daniel- najin gostitelj. Potem so sestre: Monica- ki študira medicino, Isabel- študira kozmetiko in frizerstvo. Najmlajša, ki živi tukaj je Maria, ki pa je tu šele 2 meseca. Vsi skupaj živijo v dveh sobicah- ena je kuhinja in dnevna soba hkrati. Vse je bolj skromno opremljeno. Ni tako kot pri nas, ko imamo tisoč in eno posodo in tisoč in ene vilice... V drugi sobi pa je spalnica z dvema pogradoma. Spodaj spijo trije, na vrhu dva. Je kar zanimivo uskladiti da te ne zebe ali da te ne izrinejo iz postelje (prašite Heleno XD:)). Tukaj se da občutiti da ljubezen in enotnost premaga vse ovire pa najsi bodo takšne ali drugačne. Že takoj prvi dan so naju sprejeli odprtih rok. Povedali so nama da naju imajo kot del svoje družine in da nama bodo pomagali kakor bova hoteli početi. In res; takoj naslednji dan se je pričel plesni tečaj, ki ga je vodila Maria- večino časa je umirala od smeha (hmm le zakaj). Vsi se pa zelo trudijo, da bi se naučili quechua. Tako da sva spoznale da beseda pichqa ni nobena slaba beseda ampak da pomeni v quechui število pet. Čaki ima pa tudi več pomenov;čakaj kakor počakaj; čakaj kakor noga;.....logično, ne?:)
Zjutraj je zelo lepo ko je skoraj vsak dan glasba v zraku. In vsak dan je sonce. To je bilo prav presenečenje, saj sva se psihično pripravljali na meglene dneve kakor naj bi bilo za Limo značilno. Posledično je tudi voda za tuširanje bolj topla kakor v cuidadu, kjer smo bili lani.
Vsi tukaj zelo skrbijo za naju. Pri treh kuharjih se ni treba bati da bova lačni. Torej veste zakaj bova prišli domov v bolj baročnem stilu kot sva odšli ;). Pa naj bo to zaenkrat to.

četrtek, 3. julij 2008

O lenoba, lenoba ...

No, pa slike so v precej nametanem vrstnem redu, ker pac bolj malo razmisljamo :)




















No, da bo le vsaj ena nova objava (za vse tiste, ki pridno spremljate najin blog :) ). Sva zivi ... in malo leni in si ne vzameva casa za kaj napisati. Pa tudi za slike naloziti bo ocitno bolje najti kak hitrejsi internet kot pa je tukaj v Chosici. No, pa vseeno malo na hitro kaj pocneva zadnje case. Vceraj smo bili v enem parku v blizini kjer zivimo, danes pa v nekaksnem zivalskem vrtu v Limi (ja, do tja je kar nekaj voznje ... bi v Sloveniji v tem casu prisli ze na krepko drugi konec nase drzavice). Zdaj se bova pa pocasi spravili domov. No, enkrat nekoc, ko se slike nalozijo :)




Ps: tudi kak komentar k slikam bomo napisale v prihodnosti ;) Za zdaj si jih pa razlagajte, kakor vam je ljubo :D.