torek, 27. januar 2015

Brisanje prahu z zaprašenih poti

Bom malo preskočila kronološki vrstni red, saj imam namen napisati še par stvari iz Acobambe.
Ker pa bo tokratna objava bolj slikovne sorte, ji bom dala prednost. Razumeli jo bodo verjetno tisti, s katerimi smo pred davnimi časi preživeli 2 meseca v Peruju. Za vse ostale pa lahko povem, da je en tak zanimiv občutek odkrivati nekoč že odkrite kraje in se spominjati koščkov preteklosti, ki je pravzaprav vplivala na to, da sem danes tu, da poznam toliko ljudi, da drugače gledam na marsikaj. Zanimiv je občutek ob pogledu na korita in lijake, s kabli zašite maye, pollitote, pesmarice, znane potke, stavbe .....


Kuhnja brez Slavice

Vlado brez čebule

Kuhinja brez seznama za pomivanje posode

Mize brez Danielitota in ostalih iz Sonrise Franciscana (al kar so že bli :) )

Naša hiška z verjetnu še več wade skuzi luč

Dodatek na naših sobanah

Panaderia (ja, sej vejm, de ste znali prečitat napis :) )


Amfiteater s streho

Jakob s slovensko govorečimi sogovorniki


Kraj, kjer konča večina pollitotov

Granja brez Francke

Potka s plevelom


Pollitoti brez Stojana


Maya s kabli




Granja s kwojnčkmi

Pesmarica z Luz de la manana

Kapela brez "GRACIAS JESUS!"

Nogometno igrišče brez nogometa

Še nekaj več slik pa na tem linku: https://plus.google.com/photos/113635759306529669905/albums/6108873373015181201?authkey=CLmH2ofM5omnjgE

nedelja, 25. januar 2015

Acobambapi *


Marsikdo je pred odhodom v Peru poslušal moje pritoževanje, da sem bila prelena, da bi ponovila malo španščine. V Acobambi sem ugotovila, da je pravzaprav vseeno, saj (skoraj) vsi govorijo v kečui. Zanimivo, da tega nisem opazila že 2008. Mogoče zato, ker se mi je takrat španščina zdela dovolj zapletena stvar :D In zdaj se pridno učim kečuo in skušam med kopico neznanih besed izluščiti kako poznano.

Torej ... Acobamba po sedmih letih .. še vedno je to kraj nekje sredi Andov, ki pa je v zadnjem letu dobil lepo novo cesto z lepim novim asfaltom. No, prepadi seveda še vedno ostajajo in ograj še vedno ni, a občutek je vseeno malo boljši. Vsaj dokler ne vidiš, kje se pelješ (ampak tokrat smo videli celotno pot, tako da za naslednji obisk Acobambe planiram spanje na busu :) )

Ljudje še vedno živijo neko svoje živlljenje med njivami, živalmi in juhami. Preprosto in mirno. Predvsem na starejše bolj malo vplivajo problemi sveta. Takim tudi ponavadi na vprašanja "De donde eres?" odgovorim, da sem iz Evrope. Ali pa da sem od daleč in da sem prišla z letalom. Če bi rekla, da sem iz Slovenije, bi ravno tako lahko rekla, da sem iz Šwrji :) So bili pa otroci na ulici navdušeni, da vidijo nekoga od daleč, ki govori nek drugi jezik. In hitro jih je zanimalo, kako se v mojem jeziku reče žoga in nogomet. Prav zanimiv občutek, ko na ulicah Acobambe slišiš par slovenskih besed.

Kar se jezikov tiče je bilo prav zanimivo, saj smo bili ponavadi na kupu trije, ki znamo slovensko, in kopica ljudi, ki zna kečuo. Večina od nas zna tudi špansko, a je vsekakor bolj zanimivo, če se pogovarjaš v svojem :D
Tokrat smo bili v Acobambi od ponedeljka zvečer, do petka zjutraj. Bom dodala kako sliko, da si boste lažje predstavljali, kaj smo počeli. Ampak najprej moram odkriti, kje je kabel od fotoaparata :D


Do Acobambe se pride čez visoke prelaze


La Oroya - ni glih med najbolj čistimi mesti na svetu


Ena taka zanimiva polja pred Huancayom

Acobamba

Tako se nabira tuno, če ne želiš imeti vseh rok od bodic


Deževna doba v hribih ... evkaliptusova senca je bila bolj bwga


Župa

Tako se kuha koruza


Hajči! (piši kao što govoriš, kar v kečui pomeni Mešaj!)


Pikiiiiiiiiii

Pokopališče




Honoh (piši kao što govoriš 2. del :) )

Rezervna guma ... sklepam, da zimska :)


Ena od dvanajstih prebivalcev Honoha

Na chakri

Če že nej princa, j ej usaj kwojn ... in wasu :)




sara



WC

Bzga


Mama Clara je zaklala pitanega cuya ... :)

Ceste si deli več različnih uporabnikov


Saj od daleč niti ne izgleda tako grozno :)
Lep nov asfalt je prinesel tudi lepe nove ležeče policaje. Ugotovila sem, da imajo šoferji navado čez njih voziti po levi strani

Če bi radi videli še kako sliko, kliknite sem https://plus.google.com/photos/113635759306529669905/albums/6108517661567615121?authkey=CI6s_diqqZrTuAE (vsaj upam, da bo funkcioniralo)


*V Acobambi (vsaj če se še pravilno spomnim malo kečue in njenega načina določanja kraja )

ponedeljek, 19. januar 2015

Fensi šmensi

Ko je Daniel govoril, da bomo šli na podelitev diplome od Angela (opomba: večina ljudi, ki zaenkrat nastopa v tej zgodbi, je nastopala že v zapisih iz leta 2008, za podrobnejše podatke pobrskajte tam :) ) in da je treba imeti kako lepo obleko s sabo, sem si pod lepo obleko predstavljala kavbojke in NEreklamno majico. No, vsaj dokler nisem šla s puncami na tržnico, kjer so si sposodile fensi šmensi obleke. Takrat sem bila kar vesela, da sem predpostavila, da je fajn, če za krst vzamem kaj bolj finega za obleči.
Včeraj je bilo kar zanimivo v tej hiši. Približno 20 ljudi, ki se je moralo zrihtati v eni kopalnici. Ki je ob 11h do 16h ni bilo priporočljivo uporabljati, saj je to hkrati WC za restavracijo. Ampak se da ... Tako da ko se boste naslednjič pritoževali, da imate samo eno kopalnico za par ljudi .... :) Definitivno je zanimivo tudi popotovanje. Seveda se uporabi natrpane carrote (kombiji) in hkrati skušati ostati v fensi šmensi obleki in čevljih in preživeti.
Podelitev je bila v klubu/parku ... pač, nekem kompleksu z varnostnikom in vsem, kar spada zraven. Zanimivo je bilo biti del največjega kroga povabljencev (tako je, če je v družini 10 otrok, nekateri od njih s svojimi družinami, paše dva gringota za zraven.)

Glede na to, da je polnoč, da jutri vstanemo verjetno precej zgodaj in gremo v Acobambo ter da bo kmalu kdo prišel spat sem v kuhinjo, očitno ne bo časa za podrobnosti s plesom in pisco sauerjem :)




"Buenos dias con todos. Les deseo un buen dia para tomar desayuno. Gracias." 
Sem imela malo pomoči pri pisanju bloga. Dobro jutro vam je zaželela Majedi, zraven nje pa je bila tudi Anyeli. Nečakinji od Daniela, Majedi ima 7 let, Anyeli pa 5.

petek, 16. januar 2015

Čez dolgih sedem let ..

... se bova vidla spet.
Če sem iskrena, je od zadnjega obiska teh daljnih krajev minilo šest let in pol. In če sem še malo iskrena, se mi sploh ni zdelo dolgih, ampak so kar nekako zletela mimo.
Ester mi je dovolila, da uporabim najin stari blog (vsaj mislim, da mi je ... če mi ni, naju pa trenutno itak loči ene 11000 km, tako da sploh ni panike :D ) in tako se bom skušala vsaketoliko kaj oglasiti.

Torej ... Peru oz. Lima po par letih ... Še vedno ima tisti poseben vonj (realno bi mu lahko rekli tudi smrad :) ) in zvok. Nekaj, kar je precej težko opisljivo, ampak zaznaš, takoj ko stopiš skozi vrata letališča. Ker je tukaj trenutno poletje imata ta vonj in zvok še malo dodatka vročine. Sicer ne tako velike kot v Panami, a vseeno se pozna razlika med Slovenijo in Perujem. Ta kakih 20 stopinj :). Enak ostaja tudi promet. Tukaj pravijo, da je celo še hujši. Dobri stari carroti lovijo potnike, ki se natlačijo v njihovo notranjost, taxiji počnejo isto, mogoče le nekoliko previdnejše, saj so koneckoncev le nekoliko šibkejši udeleženci v prometu. Zelena luč za pešce funkcionira po sistemu: "ko se ustavijo vsi avti, prečkaš, čeprav imaš prehodno že pol minute zeleno luč". Skratka, če se komu zdi letenje z letalom nevarna stvar, verjetno ni bil udeležen v prometu kake od držav s seznama držav tretjega sveta.
Kar se je spremenilo, je očitno to, da ima več hiš internet, saj ob bežnem opazovanju ulic, nisem zaznala napisov "internet, locutorio ..." vsepovsod. Mogoče sem pa bila samo premalo natančna.
Pa v Limi so zgradili tudi eno linijo metroja. Za ostale novosti bo potrebno še malo počakati.

Če povem še kako besedo o prvem dnevu tukaj. Čeprav se človek ponavadi iz vseh tistih dolgih in precej rutinskh poletov, ki jih popestri kak klepet z naključnimi sosedečimi, ponavadi privleče precej crknjen, je očitno telo vseeno preveč navajeno na SEČ in te ob 5h zjutraj vrže iz postelje. Tako da imaš veliko ur dneva. Tako da se je v njega dalo stlačiti jutranji obisk tržnice, pomivanje posode (nekaterim precej zanimivo dejstvo, da velika gringinja pomiva posodo :) ) in popoldanski obisk trgovin (za vse, ki poznaste moje navdeušenje nad šopingiranjem, si lahko mislite, da zna biti ta stvar precej stresna :D). Spotoma smo videli še proteste, za katere nam ni uspelo ugotoviti, proti čemu so. Je pa bilo zraven vse kar spada k protestom - ljudje s kamni v rokah, policija v bojni opravi, nad vsem tem pa še helikopter.

Tako, bodi dovolj za prvič. Trenutno se mi zdi, da sem že ene 2 uri za to škatlo. :)
Kaka slika bo tudi morala počakati na bolj ugoden čas.

četrtek, 4. september 2008

Mejor tarde que nunca


Stari dolgovi ... Bolj kot ne sem dolžna sama sebi, ker sem si rekla, da bom še kaj napisala. O še enem dnevu v selbi bo tekla beseda. O neki sredi kak mesec nazaj. Že en dan prej so nam señor Ernesto in ostala družba povedali, da bomo šli na izlet z ladjico po reki Madre de Dios. Naša pridna kuharja Daniel in Fidel sta zato že precej zgodaj vstala in pripravljala hrano za s sabo. Malo manj pridni del odprave - Ester in moja malenkost - pa sva lepo zabušavali v sobi. No, Ester niti ni toliko zabušavala, ampak se je trudila hladiti moj rdeče zapečen hrbet Oskrba je vključevala tudi masažo neopečenih mest (o moji spremljevalni izjavi, pa raje ne bi tukaj ... XD) in skupinsko lenarjenje. Ker pa reka ne teče ravno skozi našo sobo, je bilo vseeno treba počasi vstati in odpešačiti proti pristanišču.

Tam je bilo zasidranih še kakih 10 ladjic podobnega izgleda kot je bila naša. Na začetku ji nismo ravno preveč zaupali, a sčasoma se navadiš, da vsako guncanje še ne pomeni, da bo sledilo nepričakovano plavanje.




Šlo nas je kakih 15 - 9 odraslih in nekaj otrok. Predvsem za otroke (no in za nas 4) je bila že sama vožnja zelo zanimiva, pa čeprav je trajala le kakih 10 minut. Pristali smo na blatnem bregu in že zelo kmalu smo tisti z bolj otroško dušo (beri: otročji :) ) ugotovili, da je blato ena zelo fajn stvar za jo metati v glavo nič hudega slutečim naključnim tamstoječim :). Vsekakor pa to ni fajn stvar za jo dobiti v usta, ušesa, oči ... A kaj hočemo, saj so že v Sreči na vrvici povedali, da nobena vojska ni zastojn ... Poleg bitk z blatom smo tudi nekaj plavali (bolj ali manj s tokom), se sončili in odplavali do skale-slapa-tuša (to smo šli seveda zgolj tisti bolj pogumni ... ali nori, kakor se pač vzame).

Ko smo porabili že skoraj vse blato, smo se naložili v ladjico, naredili en krog in se spustili na skale, z njih pa po strugi potoka navzgor. Ernesto je za otroke vztrajno ponavljal, da se gremo Indiana Jonesa. Če bi spregledali dejstvo, da so okoli nas same neznane rastline, bi bil sam potok kar precej podoben kateremu v Sloveniji ... Tudi v Dolah smo že kdaj plezali po spolzkih skalah :)


Za kosilo smo imeli s sabo mas o menos le hrano - krožnike smo nabrali kar po poti ... Naša jedilnica pa je bila v hiški, postavljeni na golo skalo nad reko, pribor pa nekaj vilic, žlic ter seveda - roke.
V selbi, no pa kar na splošno v celem Peruju, je tako fajn ta preprostost. Nihče se prav pretirano ne sekira, če kake stvari ni. Tudi načrte se da brez problema spreminjati sproti. In čeprav smo imeli sprva namen iti pogledati še v en hrib, se je otrokom preveč dopadlo blato, tako da smo kar tam počakali še kako uro preden smo se odpravili proti Atalayi in tušem (kajti na nas in v nas je bilo kar nekaj rečnih nanosov).


To je bil en tak zanimiv dan. Po eni strani preprost, po drugi pa pol nekih doživetji, srečanja s selbo in občudovanja stvari okoli sebe. Pa tudi stvari v sebi in drugih.